Ko dobite sklep o davčnem inšpekcijskem nadzoru
Brez dvoma je davčni inšpekcijski nadzor v vsaki družbi povezan z določeno mero strahu - kaj če ... Pri tem lahko z gotovostjo trdimo, da to drži tudi za družbe, ki svoje poslovanje vodijo kar se da transparentno in v zvezi s svojimi davčnimi obveznostmi ravnajo vestno in pošteno.
Treba se je namreč zavedati, da zaradi nejasne zakonodaje, predvsem pa zaradi pomanjkanja davčne prakse, davčna zakonodaja se je namreč v zadnjih letih nenehno spreminjala, obstaja možnost, da bo davčni organ na določeno zadevo (način poslovanja, način evidentiranja poslovnih dogodkov ali dokumentacijo v zvezi s poslovnimi dogodki) gledal drugače in se z načinom evidentiranja pri družbi ne bo strinjal. Rezultat tega bodo izračun višje davčne osnove in višje davčne obveznosti.
V tem članku želim opozoriti na nekaj možnosti, ki nam jih v zvezi z davčnim inšpekcijskim nadzorom omogočajo določbe zakona o davčnem postopku - ZDavP-2.
Izpostaviti moramo predvsem dve zadevi, in sicer, kaj je lahko predmet davčnega inšpekcijskega nadzora in za kakšno davčno obdobje lahko davčni organ izvaja kontrolo pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja posameznega davka.
V trenutku, ko davčni organ naši družbi vroči sklep o davčnem inšpekcijskem nadzoru, je smiselno preveriti dve zadevi, in sicer: ali se nadzor nanaša na obdobje zadnjih petih let oziroma ali se nadzor nanaša na zadevo, o kateri je bilo že odločeno v prejšnjem inšpekcijskem postopku.
Petletni zastaralni rok
Obstaja časovna omejitev, za katero davčno obdobje lahko davčni organ odredi davčni inšpekcijski nadzor. Pri tem mora namreč upoštevati rok zastaranja pravice do odmere davka, v zvezi s katero zakon (prvi odstavek 125. člena ZDavP-2) določa: "Pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati."
Navedeno pomeni, da če davčni organ na primer letos odredi davčni inšpekcijski nadzor obračunavanja DDPO za leto 2001, to ni dopustno in davčni zavezanec mora davčni organ na to opozoriti oziroma bi bil upravičen vztrajati, da je zadeva zastarala.
Če bi davčni organ odredil davčni inšpekcijski nadzor DDPO za leto 2002, bi bilo pomembno, kdaj v letu 2008 bi zavezancu vročil sklep o tem. Če bi to bilo po 30. aprilu 2008 (30. aprila 2003 je namreč potekel rok za plačilo obveznosti iz DDPO za leto 2002), bi pravica do odmere davka že zastarala.
Primer: davčni organ maja letos odredi nadzor obračunavanja DDV za leto 2003 - davčni zavezanec bi namreč lahko v tem primeru ugotovil, da nadzor do vključno meseca marca ni dopusten, in se bi tako strinjal le z nadzorom DDV za mesece od aprila do decembra (rok za obračun in plačilo DDV, ki ga je družba obračunala v mesecu marcu 2003, se je namreč iztekel konec aprila 2003, zaradi česar je po petih letih po 1. maju 2003 tudi že zastaral).
Kljub temu mora družba vso dokumentacijo, ki jo mora voditi na podlagi davčnih zakonov in računovodskih standardov, hraniti do poteka absolutnega zastaralnega roka pravice do izterjave davka, na katerega se nanaša - 10 let.
Navedeno je namenjeno temu, da lahko davčni organ na primer pri nadzoru DDPO za leto 2006 zahteva dokumentacijo, ki se nanaša na upravičenost določenih postavk, ki izvirajo iz prejšnjih let, na primer v zvezi z investicijskimi olajšavami, ki so bile uporabljene v obdobju od 2003 do 2005 (v povezavi z odtujitvijo sredstev pred potekom treh let od pridobitve), odpisom terjatev ali upravičenostjo uveljavljanja davčne izgube iz preteklih let.
Odločanje o isti stvari in odprava odločbe po nadzorstveni pravici
Opozorimo pa še na določbo petega odstavka 141. člena ZDavP-2, ki se glasi: "Glede ugotovitev in dejanj, opravljenih v davčnem inšpekcijskem nadzoru, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, se nadzor ne more ponoviti."
Navedeno velja v vseh primerih, ko je v zvezi z obračunavanjem določenega davka (za določeno obdobje) obstajal davčni postopek in je bilo v njem o zadevi pravnomočno odločeno, bodisi na podlagi odločbe prvostopnega davčnega organa bodisi na podlagi drugih upravnih aktov ali sodnih odločb. To je predvsem pravica zavezanca za davek, ki je med drugim skladna tudi s siceršnjo (nedavčno) pravno prakso, zato se je vsekakor vredno zavedati.
V zvezi s pravnomočnostjo bi dodatno opozoril na določbo 88. člena ZDavP-2, ki opredeljuje nadzorstveno pravico davčnega organa. Ta se v praksi največkrat kaže kot pravica drugostopnega davčnega organa, ki lahko odmerno odločbo (skladno z drugim odstavkom navedenega člena) "po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon."
Navedeno velja torej ne glede na dejstvo, da je bilo o zadevi (na primer z odločbo prvostopnega davčnega organa) že pravnomočno odločeno, žal tudi v primeru, če bi bilo takšno ravnanje v škodo zavezanca. To prakso sta na primer uporabila generalni davčni urad in ministrstvo za finance pri spremembah že pravnomočnih odločb o odmeri dohodnine za leta 2005 in 2006.
Vir: Moj spletni priročnik 24, 17. junij 2008 - Finance, 3.6.2008, www.finance.si, Avtor: Miha Šuligoj
