| 

Postal sem podjetnik

Tipična vedenja pri komuniciranju

Tipična vedenja pri komuniciranju

Pasivno in agresivno vedenje
Poznamo dve vrsti tipičnih komunikacijskih vedenj, ki predstavljata obe skrajnosti medsebojnega komuniciranja. In sicer sta to agresivnost in pasivnost. Agresivnost pomeni, da se vedno postaviti zase in zgolj za svoje pravice, tako da pravzaprav od drugih zahtevamo, da ravnajo tako, kot mi želimo, jih napadamo, jim grozimo in jih kaznujemo, če izrazijo nestrinjanje. Grobi in glasni ljudje, ki se radi prepirajo, sicer pogosto s silo dobijo tisto, kar želijo, nikoli pa jih ne spoštujemo ali prostovoljno sodelujemo z njimi. Pasivnost pa po drugi strani pomeni, da pogosto ne izrazimo svojih čustev, prepričanj in mnenj. Drugi nas zato izkoriščajo in pogosto delamo tisto, kar ne želimo, medtem ko svoje potrebe in interese redko zadovoljimo. Poznamo pa tudi pasivno agresivnost, ko sogovorniku javno ne povemo svojih mnenj in občutkov, pač pa potem za njegovim hrbtom poskušamo storiti vse, da na agresivne način dosežemo svoje. Seveda v praski redko naletimo na eno ali drugo vedenje v skrajni obliki, temveč je možnih več različnih kombinacij odzivov. Prav tako velja, da je neko vedenje sicer lahko prevladujoče, vendar pa se ljudje lahko različno odzivamo v različnem okolju, v različni situaciji, ob različnem času in tako naprej. Tako je lahko nekdo na delovnem mestu zelo pasiven, doma pa se odziva agresivno.

Asertivno vedenje
Pasivnost in agresivnost le redko pripeljeta do želenih rezultatov. Zato potrebujemo tretji način odzivanja, ki nam pomaga pri komuniciranju in reševanju zapletenih situacij v vsakdanjem delovnem okolju. V literaturi se kot ustrezno komunikacijsko vedenje največkrat navaja asertivnost. Asertivnost je težko prevesti v slovenščino, saj ima pojem v angleščini (angl. assertiviness) več pomenom: trdilen, oblasten, samozavesten, nepopustljiv. Pri asertivnem komuniciranje je pomen nekoliko drugačen, saj gre za odločnost, samozavest, poštenost in spoštljivost hkrati.

Značilnosti asertivnega vedenja

Z asertivnostjo lahko v bistvu opišemo način ravnanja z ljudmi, ki udejanjanje lastnih ciljev vodi na odprt in pošten način. Asertivnost namreč temelji na filozofiji osebne odgovornosti in spoštovanja pravic drugih ljudi. Povedano drugače, pri asertivnosti se zavedamo, da imamo potrebe, po drugi strani pa jih imajo prav tako drugi; da imamo pravice in prav tako jih imajo tudi drugi; da lahko nekaj prispevamo in zopet da lahko prispevajo tudi drugi. Pri komuniciranju torej ni pomembna le poštenost do sebe, temveč tudi poštenost do drugih. Z različnimi tehnikami lahko razvijemo svojo sposobnost povedati naravnost, kaj želimo, potrebujemo ali občutimo, vendar pri tem ne ravnati v škod drugih ljudi. Z asertivnostjo so povezani samozaupanje in pozitivna naravnanost ter hkrati razumevanje stališč drugih ljudi. Pri asertivnosti gre torej za odgovorno in odraslo ravnanje. V končni fazi pa je pomembna sposobnost pogajanja in doseganja sprejemljivih rešitev. Zaradi vseh naštetih značilnosti se asertivno vedenje tudi močno razlikuje od obeh skrajnih polov, od pasivnega in agresivnega.

Razlike med asertivnim vedenjem v primerjavi s pasivnostjo in agresivnostjo:

Pasivno Asertivno Agresivno
Smo v podrejenem položaju, dovolimo, da nas pri govorjenju prekinjajo. Jasno izrazimo svoje potrebe, želje in čustva. Si podrejamo druge, jih prekinjamo pri njihovem govorjenju.
Sprejemamo rešitve, ki so nam v škodo. Iščemo rešitve, ki so sprejemljive za obe strani. Manipuliramo z drugimi ljudimi, da dosežemo svoje.
Zadržimo informacije, svoja mnenja in občutke. Delimo informacije, svoja mnenja in občutke s sogovorniki. Prikrijemo informacije, svoja mnenja in občutke.
V težkih situacijah nič ne rečemo in se potem počutim kot poraženci ter smo nezadovoljni sami s sabo. Ko dosežemo dogovor oziroma rešitev problema, se dobro počutimo. Vedno moramo obveljati za zmagovalca, pri čemer nas ne zanima, kako se počutijo drugi.
Neučinkoviti poslušalci. Aktivni poslišalci. Neučinkoviti poslušalci.
Smo neodločni. Jasno povemo svoja stališča in odločitve. Vsilimo svoje odločitve.
Se pogosto opravičujemo in izogibamo komuniciranju. Se odločno soočamo s sogovorniki. Smo glasni, nesramni, sarkastični in krivimo druge.

Nekateri že po svoji naravi in povsem intuitivno ravnajo asertivno, za druge pa je asertivnost veščina, ki se je morajo še naučiti. V nadaljevanju predstavljamo ključno vsebino nekaterih pomembnih tehnik asertivnosti.

Tehnike asertivnosti:

Tehnika Namen
Aktivno poslušanje Pokazati sogovorniku, da nas njegova čustva in mnenja zanimajo. Ugotoviti, kakšni so sogovornikovi nameni.
Govorica telesa Podpreti verbalno komunikacijo. Pokazati svoj namen pri komuniciranju. Pokazati svoje občutke.
"Pokvarjena plošča" Ohraniti svoj pogled. ko te nekdo presliši ali ignorira.
Reči "ne" Upreti se dejanjem, s katerimi se ne strinjamo.
Izvedljiv kompromis Pridobiti iz tvoje in moje skupno rešitev, ki je sprejemljiv za oba.
Notranji dialog Predhodna analiza težke situacije, in prirpava učinkovitih rešitev.
Zameglitev Pomiriti agresijo. ohraniti svojo celovitost. Pokazati razumevanje, a ne nujno strinjanje.
Izpoved občutkov Povedati, kakšno ravnanje nas vznemirj, kaj nas prizadene, kaj čutimo ob tem in, kaj bi radi, da se zgodi namesto tega.
Nasprotje trditev Razjasniti pravi problem. Opozoriti na zmešnjavo.


Pot do učinkovite komunikacije v sodobnem poslovnem svetu vodi prek asertivnosti, ki nam pomaga udejanjiti svoje cilje, ob tem da spoštujemo druge in ravnamo odgovorno in zrelo. Z asertivnostjo večkrat dosežemo tisto, kar zares želimo. V najslabšem primeru pa naši sogovorniki vsaj vedo, kakšne je naše mnenj in kaj bi se nam zdelo za pošteno ravnanje v določeni situaciji. Vprašanje pa je, ali je asertivno komuniciranje vedno najboljše. Zagotovo se lahko znajdemo v situaciji, ko asertivno ravnanje ne bi bilo najbolj smiselno. Na primer, da imate šefa, ki je znan potem, da hitro ponori, če kdo podvomi v njegove odločitve in ne izpolni takoj njegovih ukazov – potem bi morda že umirjena asertivnost povzročila negativen odziv. Zato moramo razmislit, ali smo pripravljeni prenesti posledice našega asertivnega vedenja. Če je odgovor ne, potem je bolje, da v takem primeru ravnamo pasivno in ustrežemo njegovemu (pričakovanem) načinu komunikacije.


Urška Č.

Povzeto po Poslovno komuniciranje: Evropske razsežnosti, Maribor 2004

sorodni članki