Ko ste v zadregi
V naslednjih vrsticah je nekaj nasvetov za izhod iz neprijetnih zagat, v katerih se znajdemo skoraj vsak sleherni dan našega življenja. Bodisi gre za zasebno bodisi za službeno življenje, nam takšne in podobne malenkosti lahko vsaj za trenutek (ali celo več trenutkov) zagrenijo situacijo.
Torej kaj storiti kadar …
… nismo dobro razumeli sogovornikovega imena?
To se pogosto marsikomu dogaja, zato naj nas ne vznemirja preveč. Najbolj naravno je, če takoj ponovno povprašamo po njem, na primer: »Oprostite, nisem dobro razumel-a vašega imena.« Lahko pa sogovornika poprosimo, naj nam svoje ime črkuje. Zlasti po telefonu je to najzanesljivejši način. Toda tedaj si ga tudi zares zapišimo. Najbolje pa je seveda, če dobimo vizitko in jo skrbno shranimo.
… če se nam pripeti res neprijeten spodrsljaj?
Najpomembnejše pravilo je, da se opravičimo takoj ali brž ko je to mogoče, to storimo pošteno in spontano, ter v primernem tonu in na primeren način. Če se ne opravičimo, odnose z drugimi ljudmi samo še poslabšamo. Prepozno opravičilo je znamenje omalovaževanja in nespoštljivosti. Če svojega opravičilo ne mislimo resno, ampak ga izrečemo jezno in tjavdan, si lahko trud tudi prihranimo. Nepremišljeno ravnanje pa nas lahko spravi v še večjo zagato.
… želimo ali moramo zavrniti ponujeno tikanje?
Tikanje je znamenje posebne zaupnosti in prijateljstva. Če kdo komu ponudi tikanje, mu s tem izkaže posebno čast. In ker to vemo, nam marsikdaj ni lahko zavrniti ponujenega tikanja, tudi če s človekom, ki nam ga vsiljuje, najraje ne bi imeli opravka. Vendar tikanje smemo zavrniti in včasih je to celo nujno. Pravzaprav se dandanes tikanju nikakor ne moremo izogniti le, če v podjetju, v katerem smo zaposleni, tak način komuniciranja med sodelavci sodi k vsakdanjemu načinu dela in vedenja. Sicer pa lahko ponujeno tikanje zmeraj zavrnemo. A kot skoraj pri vseh rečeh, je tudi pri tem pomembno, kako to storimo. Ponudbo odklonimo tako, da sogovornik ne bo užaljen, za svojo določitev pa navedemo dobre in prepričljive razloge.
… izposojeni predmet izgubimo ali ga poškodujemo?
Povsem samoumevno je, da ravnamo z izposojenim predmetom še posebno skrbno. Če pa se vendarle zgodi, da ga izgubimo ali poškodujemo, moramo vsekakor poskrbeti za primerno nadomestilo, tudi če se mu oškodovanec iz vljudnosti odreče. Seveda pa ne smemo zaviti v najbližjo trgovino in kupiti kar nekaj, kar nam pride pod roko. Z lastnikom izposojenega se moramo najprej dogovoriti o načinu povračila.
… po daljšem času najdemo izgubljeni izposojeni predmet?
Če se nam to zgodi, ne oklevajmo predolgo. Izposojeni predmet sodi lastniku, pa če je opravičevanje, ki se mu ne bomo mogli izogniti, še tako mučno. Zato je najbolje, da zadevo uredimo čim prej in opravičilo pospremimo morda še s šopkom cvetja ali kakšno drugo pozornostjo. Nikakor pa si ne domišljajte, da je lastnik že pozabil na izgubljeni predmet.
… kaj posodimo in ne dobimo nazaj?
Za začetek se poskušajmo prepričati, da izposojevalec nima ničesar za bregom, ampak da je na zadevo preprosto pozabil. Morda pa je svoj spodrsljaj opazil že sam in čaka na primerno priložnost, da bo zadevo uredil. Sicer pa stopimo k njemu in se prijazno, a odločno pogovorimo.
… na uradni sprejem pridemo oblečeni popolnoma neprimerno?
Na izrazito uradni sprejem, za katerega je obleka strogo predpisana, nam v neprimerni obleki najbrž sploh ne bodo dovolili vstopiti. Pri vseh drugih priložnostih pa imamo seveda vedno možnost, da začudene poglede prenesemo samozavestno in s pokončno držo. Če smo oblečeni preveč sproščeno in torej priložnosti neprimerno, lahko zagato rešimo z nekaterimi modnimi dodatki. Poskusimo na hitro izbrskati ali si sposoditi kravato ali čedno rutico za damo, ki bo vsaj nekoliko popravila slab vtis, sicer pa nam preostane le, da takoj ko je to mogoče, čim bolj neopazno odidemo. V obratnem primeru, če smo za priložnost oblečeni preveč elegantno in vidno izstopamo v primerjavi z drugimi, se umaknimo v ozadje in poskusimo čim manj vzbujati pozornost.
… moramo ali želimo kdaj reči ne?
Zgodi se, da nas kdo že najmanj stotič prosi za katero do znamenitih »drobnih uslug«. Če radi pomagamo in če gre za nujno zadevo, ni nič narobe, če mu z veseljem ustrežemo. Če pa se nam zdi, da nas nekdo nenehno izkorišča ali nam njegove prošnje vedno prekrižajo naše načrte, imamo pravico reči ne. Bolj je, da to storimo, še preden se razburimo ter koga osorno zavrnemo ali celo užalimo z našo reakcijo. Naša zavrnitev pa naj bo vljudna, a odločna, ne opravičujmo se in ne iščimo izgovorov. Nismo se dolžni opravičevati za vsak naš »ne«! In tudi nobenega izgovora ne potrebujemo, saj si jemljemo samo tisto, do česar imamo vso pravico.
… se proti svoji volji zapletemo v opravljanje in obrekovanje?
Vsakdo kdaj pa kdaj opravlja druge. To je sicer obžalovanja vredno, vendar se zdi, da sta opravljanje in obrekovanje lastnost, ki sta zasidrana v vsakem človeku ter sta največkrat razmeroma nedolžni in nenevarni. Kljub temu pa se poskušajmo izogniti, da bi nas drugi zapletli v svoje čenče, in če je le mogoče, jih tudi sami nikoli ne načnimo.
… moramo, potem ko smo za kosilo jedli česen, na uradni pogovor?
Kadar se nam zdi potrebno, pogovor odpovejmo oziroma prestavimo na kasnejši termin. Izgovor, da se slabo počutimo, niti ne bo zlagan, saj se v takšnem primeru resnično ne počutimo dobro. Kadar pa tega ne moremo storiti, si pred pogovorom temeljito umijemo zobe ter omilimo neprijetni vonj z žvečilnim gumijem, osvežilnim bonbonom, ustno vodico ali čem podobnim. Če svoje sogovornike dobro poznamo, pa se jim za zadah lahko že v naprej opravičimo.
… ne moremo sprejeti povabila na sestanek?
Ko dobimo vabilo, čim prej pisno sporočimo, da ga žal ne moremo sprejeti. Vsak bo razumel in sprejel takšno opravičilo, ki naj vsebuje tudi razlog, zakaj se ne moremo udeležiti sestanka. Če so roki med povabilom in sestankom izredno kratki, lahko opravičilo izrazimo tudi po telefonu ali po elektronski pošti. Nikakor pa si ne smemo dopustiti, da preprosto ne pridemo na sestanek brez kakršnegakoli odgovora na povabilo.
… zamudimo na dogovorjen sestanek?
Predvsem bodimo iskreni, ko podajamo svoje razloge za zamudo. To bodo opazili in začutili vsi prisotni. Sicer pa v današnji informacijski dobi, obvestiti čakajoče (s pomočjo telefona, mobilnega telefona, elektronskega sporočila), da bomo malce zamudili, ne bi smel biti problem.
… sedimo pri mizi z nekom, ki ne pozna osnovnih pravil lepega obnašanja?
Na kratko povedano – nič! Vljudnost in obzirnost terjata, da se zadržimo in neotesano vedenje bolj ali manj mirno prenesemo.
… moramo v restavraciji naročiti pijačo, pa ne vemo, kaj s k čemu poda?
Če se ne znajdemo pri temu, katera pijača se poda h kateri hrani, za pomoč poprosimo strežno osebje v restavraciji. Najprej naročimo hrano in nato preprosto povprašajmo natakarja: »In katero pijačo bi vi priporočili za zraven?« Dandanes sicer velja, da ni več jasno začrtanih pravil glede tega, kdaj se pije katera pijača. Pazimo le, da vse kar se pije, se pije v zmernih količinah.
… s hrano v restavraciji nismo zadovoljni?
Če nam hrana ni všeč, to povemo že po prvem ali drugem grižljaju. Namreč nad hrano se ne smemo pritožiti šele, ko jo pojemo in nam na krožniku ne ostane niti drobtina. Svojo pritožbo lahko povemo natakarju, ki nam je hrano postregel, to storimo obzirno in z normalnim tonom in glasnostjo govora. Natakarja nikoli ne ozmerjamo in pri tem še po možnosti govorimo tako glasno, da nas sliši cela restavracija. Kajti če bomo neprijetno zadevo poskusili vljudno in čim manj opazno urediti, bodo napako zagotovo radi popravili in nam z veseljem ustregli.
… bi se radi zahvalili, pa ne najdemo primernih besed?
Sploh ni problem – beseda »hvala« zadostuje! Izrecimo jo takoj, v trenutku, ko smo zares hvaležni, izrazimo jo iskreno in spontano, s pogledom v oči osebi, ki je namenjena. Ne bo nič bolelo!
Urška Č.
Povzeto po Priročnik lepega vedenja, Ljubljana, Slovenska knjiga, 2004
Torej kaj storiti kadar …
… nismo dobro razumeli sogovornikovega imena?
To se pogosto marsikomu dogaja, zato naj nas ne vznemirja preveč. Najbolj naravno je, če takoj ponovno povprašamo po njem, na primer: »Oprostite, nisem dobro razumel-a vašega imena.« Lahko pa sogovornika poprosimo, naj nam svoje ime črkuje. Zlasti po telefonu je to najzanesljivejši način. Toda tedaj si ga tudi zares zapišimo. Najbolje pa je seveda, če dobimo vizitko in jo skrbno shranimo.
… če se nam pripeti res neprijeten spodrsljaj?
Najpomembnejše pravilo je, da se opravičimo takoj ali brž ko je to mogoče, to storimo pošteno in spontano, ter v primernem tonu in na primeren način. Če se ne opravičimo, odnose z drugimi ljudmi samo še poslabšamo. Prepozno opravičilo je znamenje omalovaževanja in nespoštljivosti. Če svojega opravičilo ne mislimo resno, ampak ga izrečemo jezno in tjavdan, si lahko trud tudi prihranimo. Nepremišljeno ravnanje pa nas lahko spravi v še večjo zagato.
… želimo ali moramo zavrniti ponujeno tikanje?
Tikanje je znamenje posebne zaupnosti in prijateljstva. Če kdo komu ponudi tikanje, mu s tem izkaže posebno čast. In ker to vemo, nam marsikdaj ni lahko zavrniti ponujenega tikanja, tudi če s človekom, ki nam ga vsiljuje, najraje ne bi imeli opravka. Vendar tikanje smemo zavrniti in včasih je to celo nujno. Pravzaprav se dandanes tikanju nikakor ne moremo izogniti le, če v podjetju, v katerem smo zaposleni, tak način komuniciranja med sodelavci sodi k vsakdanjemu načinu dela in vedenja. Sicer pa lahko ponujeno tikanje zmeraj zavrnemo. A kot skoraj pri vseh rečeh, je tudi pri tem pomembno, kako to storimo. Ponudbo odklonimo tako, da sogovornik ne bo užaljen, za svojo določitev pa navedemo dobre in prepričljive razloge.
… izposojeni predmet izgubimo ali ga poškodujemo?
Povsem samoumevno je, da ravnamo z izposojenim predmetom še posebno skrbno. Če pa se vendarle zgodi, da ga izgubimo ali poškodujemo, moramo vsekakor poskrbeti za primerno nadomestilo, tudi če se mu oškodovanec iz vljudnosti odreče. Seveda pa ne smemo zaviti v najbližjo trgovino in kupiti kar nekaj, kar nam pride pod roko. Z lastnikom izposojenega se moramo najprej dogovoriti o načinu povračila.
… po daljšem času najdemo izgubljeni izposojeni predmet?
Če se nam to zgodi, ne oklevajmo predolgo. Izposojeni predmet sodi lastniku, pa če je opravičevanje, ki se mu ne bomo mogli izogniti, še tako mučno. Zato je najbolje, da zadevo uredimo čim prej in opravičilo pospremimo morda še s šopkom cvetja ali kakšno drugo pozornostjo. Nikakor pa si ne domišljajte, da je lastnik že pozabil na izgubljeni predmet.
… kaj posodimo in ne dobimo nazaj?
Za začetek se poskušajmo prepričati, da izposojevalec nima ničesar za bregom, ampak da je na zadevo preprosto pozabil. Morda pa je svoj spodrsljaj opazil že sam in čaka na primerno priložnost, da bo zadevo uredil. Sicer pa stopimo k njemu in se prijazno, a odločno pogovorimo.
… na uradni sprejem pridemo oblečeni popolnoma neprimerno?
Na izrazito uradni sprejem, za katerega je obleka strogo predpisana, nam v neprimerni obleki najbrž sploh ne bodo dovolili vstopiti. Pri vseh drugih priložnostih pa imamo seveda vedno možnost, da začudene poglede prenesemo samozavestno in s pokončno držo. Če smo oblečeni preveč sproščeno in torej priložnosti neprimerno, lahko zagato rešimo z nekaterimi modnimi dodatki. Poskusimo na hitro izbrskati ali si sposoditi kravato ali čedno rutico za damo, ki bo vsaj nekoliko popravila slab vtis, sicer pa nam preostane le, da takoj ko je to mogoče, čim bolj neopazno odidemo. V obratnem primeru, če smo za priložnost oblečeni preveč elegantno in vidno izstopamo v primerjavi z drugimi, se umaknimo v ozadje in poskusimo čim manj vzbujati pozornost.
… moramo ali želimo kdaj reči ne?
Zgodi se, da nas kdo že najmanj stotič prosi za katero do znamenitih »drobnih uslug«. Če radi pomagamo in če gre za nujno zadevo, ni nič narobe, če mu z veseljem ustrežemo. Če pa se nam zdi, da nas nekdo nenehno izkorišča ali nam njegove prošnje vedno prekrižajo naše načrte, imamo pravico reči ne. Bolj je, da to storimo, še preden se razburimo ter koga osorno zavrnemo ali celo užalimo z našo reakcijo. Naša zavrnitev pa naj bo vljudna, a odločna, ne opravičujmo se in ne iščimo izgovorov. Nismo se dolžni opravičevati za vsak naš »ne«! In tudi nobenega izgovora ne potrebujemo, saj si jemljemo samo tisto, do česar imamo vso pravico.
… se proti svoji volji zapletemo v opravljanje in obrekovanje?
Vsakdo kdaj pa kdaj opravlja druge. To je sicer obžalovanja vredno, vendar se zdi, da sta opravljanje in obrekovanje lastnost, ki sta zasidrana v vsakem človeku ter sta največkrat razmeroma nedolžni in nenevarni. Kljub temu pa se poskušajmo izogniti, da bi nas drugi zapletli v svoje čenče, in če je le mogoče, jih tudi sami nikoli ne načnimo.
… moramo, potem ko smo za kosilo jedli česen, na uradni pogovor?
Kadar se nam zdi potrebno, pogovor odpovejmo oziroma prestavimo na kasnejši termin. Izgovor, da se slabo počutimo, niti ne bo zlagan, saj se v takšnem primeru resnično ne počutimo dobro. Kadar pa tega ne moremo storiti, si pred pogovorom temeljito umijemo zobe ter omilimo neprijetni vonj z žvečilnim gumijem, osvežilnim bonbonom, ustno vodico ali čem podobnim. Če svoje sogovornike dobro poznamo, pa se jim za zadah lahko že v naprej opravičimo.
… ne moremo sprejeti povabila na sestanek?
Ko dobimo vabilo, čim prej pisno sporočimo, da ga žal ne moremo sprejeti. Vsak bo razumel in sprejel takšno opravičilo, ki naj vsebuje tudi razlog, zakaj se ne moremo udeležiti sestanka. Če so roki med povabilom in sestankom izredno kratki, lahko opravičilo izrazimo tudi po telefonu ali po elektronski pošti. Nikakor pa si ne smemo dopustiti, da preprosto ne pridemo na sestanek brez kakršnegakoli odgovora na povabilo.
… zamudimo na dogovorjen sestanek?
Predvsem bodimo iskreni, ko podajamo svoje razloge za zamudo. To bodo opazili in začutili vsi prisotni. Sicer pa v današnji informacijski dobi, obvestiti čakajoče (s pomočjo telefona, mobilnega telefona, elektronskega sporočila), da bomo malce zamudili, ne bi smel biti problem.
… sedimo pri mizi z nekom, ki ne pozna osnovnih pravil lepega obnašanja?
Na kratko povedano – nič! Vljudnost in obzirnost terjata, da se zadržimo in neotesano vedenje bolj ali manj mirno prenesemo.
… moramo v restavraciji naročiti pijačo, pa ne vemo, kaj s k čemu poda?
Če se ne znajdemo pri temu, katera pijača se poda h kateri hrani, za pomoč poprosimo strežno osebje v restavraciji. Najprej naročimo hrano in nato preprosto povprašajmo natakarja: »In katero pijačo bi vi priporočili za zraven?« Dandanes sicer velja, da ni več jasno začrtanih pravil glede tega, kdaj se pije katera pijača. Pazimo le, da vse kar se pije, se pije v zmernih količinah.
… s hrano v restavraciji nismo zadovoljni?
Če nam hrana ni všeč, to povemo že po prvem ali drugem grižljaju. Namreč nad hrano se ne smemo pritožiti šele, ko jo pojemo in nam na krožniku ne ostane niti drobtina. Svojo pritožbo lahko povemo natakarju, ki nam je hrano postregel, to storimo obzirno in z normalnim tonom in glasnostjo govora. Natakarja nikoli ne ozmerjamo in pri tem še po možnosti govorimo tako glasno, da nas sliši cela restavracija. Kajti če bomo neprijetno zadevo poskusili vljudno in čim manj opazno urediti, bodo napako zagotovo radi popravili in nam z veseljem ustregli.
… bi se radi zahvalili, pa ne najdemo primernih besed?
Sploh ni problem – beseda »hvala« zadostuje! Izrecimo jo takoj, v trenutku, ko smo zares hvaležni, izrazimo jo iskreno in spontano, s pogledom v oči osebi, ki je namenjena. Ne bo nič bolelo!
Urška Č.
Povzeto po Priročnik lepega vedenja, Ljubljana, Slovenska knjiga, 2004
