Ljudje z znanjem so premoženje podjetja
Če pogledamo zgodovinski pregled razvoja poslovnih sistemov, nam le-ta kaže naraščajoči pomen znanja, novih idej in podjetnosti. Kritični proizvodni faktor postajajo nove ideje in ustvarjalno delo, z njimi pa tudi zavest o potrebi po opuščanju vsega zastarelega - ne samo izdelkov in tehnologij, ampak tudi starih idej, preživelih konceptov, zastarelih metod, ideologij in paradigem. Brez tega je v poslovnem sistemu nemogoče zmanjševati entropijske težnje. Tem se je mogoče upreti samo z obvladovanjem relevantnih informacij, torej z znanjem, ki ustreza konkretni problemski situaciji.
Znanje se zato kaže kot najbolj dragocena substanca vsakega poslovnega sistema. V njem zaposleni sodelavci so nosilci znanja kot ključni del njegovega celotnega premoženja. Zato je ob vseh možnih napakah, ki jih lahko naredi poslovodstvo, zdaleč največja napaka v tem, da ne obnavlja veščinske podlage svojega podjetja, da torej ne vlaga v ljudi in v njihov znanje.
Bolj kot je okolje turbolentno, večja je potreba po samostojnosti poslovnih sistemov, v katerih delujejo podjetni posamezniki z zadostnim znanjem za obvladovanjem izzivov okolja. S tem pa se seveda tudi vse bolj poudarja pomen podjetništva kot produkcijskega faktorja in človeka kot premoženja.
Prehod od dojemanja ljudi kot stroška k spoznanju, da predstavljajo ljudje predvsem premoženje, izpostavi tudi problem delavca kot nosilca znanja ter podjetnosti in ne več zgolj kot nosilca gonilne fizične delovne sile. Takoj ko pa razumemo delovno silo kot ustvarjalni potencial, ki nosi v sebi inovacijsko moč, se kaj hitro izkaže, da ni več vzdržno govoriti o presežkih deloven sile, ampak le o primanjkljaju podjetniške energije, ki bi bila sposobna ta potencial organizirano izkoristiti.
Toda obstoječa ekonomika podjetja, ki obvladuje mišljenje vplivnih ljudi v podjetjih, še vedno jemlje človeka kot enega izmed produkcijskih tvorcev. Pri tem se njegovo delo kot produkcijski tvorec praviloma upošteva samo v njegovi fizični pojavnosti. Ustvarjalnost, samostojnost, sodelovanje, podjetnost, inovativnost so pojmi, ki jih v praksi uporabljena ekonomika podjetja ne pozna. Čeprav brez tega ni inovacij, ne inovativnega poslovanja, s tem pa tudi ne uspešnosti in dolgoročnega razvoja. Za ekonomiko podjetja kot vedo in praktično dejavnost so namreč ljudje še vedno zanimivi zgolj kot strošek. Celo tako dragocene in za podjetja usodno pomembne naložbe kot so naložbe v izobraževanje, so strošek in jih podjetja prihodkovno ne vrednotijo. So postavka v odhodkovnem delu bilance uspeha in se v premoženjskem izkazu nikoli ne pojavijo.
In tako je, čeprav strokovnjaki s področja podjetništva in ekonomije v svojih ugotovitvah poudarjajo, da je "človeško znanje najmočnejše gibalo proizvodnje" (Marshall, 1987) in da se "podjetja kot celote nikakor ne more opazovati brez človeka", ter "da je bistvo vseh ekonomskih aktivnosti človeška sposobnost misliti, čutiti in želeti" (Loebl, 1980). In končno, da bo tudi ekonomija obstajala samo tako dolgo, dokler bodo obstajale te specifične in edinstvene človeške kvalitete.
Urška Č.
Povzeto po Podjetništvo in management malih podjetij, prof. dr. M. Rebernik in soavtorji
