Ali smo funkcionalno pismeni?
Kaj je pismenost?
Komisija za razvoj pismenosti je v osnutku Nacionalne strategije za razvoj pismenosti opredelila pismenost takole (december 2005): Pismenost je trajno razvijajoča se zmožnost posameznikov, da uporabljajo družbeno dogovorjene sisteme simbolov za sprejemanje, razumevanje, tvorjenje in uporabo besedil za življenje v družini, šoli, na delovnem mestu in v družbi. Pridobljeno znanje in spretnosti ter razvite sposobnosti posamezniku omogočajo uspešno in ustvarjalno osebnostno rast ter odgovorno delovanje v poklicnem in družbenem življenju (vir: http://pismenost.acs.si).
V sodobnem pomenu beseda pismenost praviloma pomeni sposobnost branja in pisanja na ravni, primerni za pisno sporazumevanje in nasploh na ravni, ki posamezniku omogoča uspešno delovanje na določeni ravni družbe. A poleg zmožnosti branja, pisanja in računanja, ki veljajo za temeljne zmožnosti pismenosti, se danes poudarja tudi pomen drugih zmožnosti (npr. poslušanje) in novih pismenosti, kot so informacijska, digitalna, medijska, finančna, kulturna pismenost in druge, ki so pomembne za uspešno delovanje v družbi. Kot zmožnost in družbena praksa se pismenosti pridobivajo in razvijajo vse življenje v različnih okoliščinah in na različnih področjih ter prežemajo vse človekove dejavnosti.
V nacionalni raziskavi pismenosti (International Adult Literacy Survey, 1998) razumevanje pismenosti sloni na predpostavki, da je sestavljena iz številnih spretnosti, ki so odvisne od vrste informacije in sestavljenosti dane naloge. ''Pismenost potemtakem pomeni sposobnost razumevanja in uporabe informacij iz različnih pisnih virov za delovanje v vsakodnevnih dejavnostih odraslih v družini, na delovnem mestu in okolju ter za doseganje lastnih ciljev in za razvoj lastnega znanja in potencialov. ''
In še drugače povedano pojem pismenost (ali nepismenost) zajema več kot le sposobnost (ali nesposobnost) branja, in sicer predstavlja sposobnost, ki je dovolj prožna in raznolika, da omogoča branje in razumevanje prebranih informacij, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju - z drugimi besedami ji lahko rečemo funkcionalna pismenost.
Funkcionalna (ne)pismenost v Sloveniji
(vir: http://www.ff.uni-lj.si/publikacije/jis/lat2/040/12c02.htm - Funkcionalna (ne)pismenost v Sloveniji, Marja Bešter, Filozofska fakulteta v Ljubljani)
Po podatkih Zavoda Republike Slovenije za statistiko je bilo leta 1991 (popis prebivalstva) v naši državi 7.234 oseb (0,46 %), starih 15 let in več, nepismenih - gre za tako imenovano osnovno nepismenost: oseba ne pozna črk in ne zna napisati niti svojega imena. Zavod za statistiko domneva, da je pismen vsakdo, ki ima vsaj 3 razrede osnovne šole.Glede na navedeni odstotek lahko trdimo, da je nepismenost v slovenski družbi praktično izkoreninjena.
Omenjena vrsta nepismenosti pa ni edina. Poleg drugih vrst strokovnjaki v zadnjih dveh desetletjih posvečajo največ pozornosti t.i. funkcionalni nepismenosti. V šoli se je oseba, ki jo imamo za funkcionalno nepismeno, sicer naučila branja in pisanja (in računanja), a si s tem ne zna pomagati, tega v vsakdanjem življenju ne zna uporabljati. Tako ji npr. povzroča težave že prepoznavanje téme krajšega časopisnega članka, izpolnjevanje preprostega obrazca (npr. na pošti, v banki), da o sestavi daljšega besedila ne govorimo; na zemljevidu (svojega) mesta ne zna poiskati določene ulice, z voznega reda ne zna razbrati podatka, kdaj odpelje avtobus ipd. O funkcionalni nepismenosti v uradni statistiki ni najti podatkov.
Funkcionalna (ne)pismenost v službi in vsakdanjem življenju
Po definiciji Unesca iz leta 1978 je funkcionalno pismena oseba tista, ki je zmožna sodelovati v vseh življenjskih dejavnostih, v katerih se zahteva pismenost za vsakdanje delovanje v družbeni skupnosti, ter uporablja svoje bralne, pisne in računske spretnosti za osebni razvoj in razvoj družbene skupnosti. Svoje spretnosti uporablja tako v osebnem kot v poslovnem življenju.
Za primer funkcionalne nepismenosti lahko podamo dejstvo, da morajo v lekarnah pomagati številnim ljudem, ker ne razumejo navodil za uporabo zdravil. Spomnite se, ko je mnogo ljudi potrebovalo pomoč pri izpolnjevanju obrazca za odmero dohodnine (na srečo je to preteklost). Ali pa primer iz nekega podjetja, kjer so se zavedli problema funkcionalne nepismenosti večine svojih nekvalificiranih delavcev in zanje pripravili posebno izobraževanje. Najprej so udeležence povabili na informativni pogovor. Težave so nastopile že, ko so od udeležencev zahtevali, da izpolnijo vprašalnik, ki je zajemal osebne podatke, njihovo predznanje, interese in stališče do izobraževanja. Večina si je morala za reševanje vprašalnika poiskati pomoč. Funkcionalna nepismenost pa se pojavlja tudi med kvalificiranimi in izobraženimi delavci. Kajti "branje" pomeni več kot le poznavanje črk in besed, pač pa pomeni tudi razumevanje vsebine kot skupka besed in stavkov v besedilu. S tem problemom funkcionalne nepismenost se pogosto srečujemo tudi pri važnejših opravilih kot so branje ponudb, sklepanja pogodb in podobno.
Vzroki za funkcionalno nepismenost odraslih oseb so različni: funkcionalna nepismenost je predvsem posledica neprimernega gospodarskega in kulturnega okolja (npr. nedostopnost kulturnih storitev), neustreznega izobraževalnega sistema, ki ne daje potrebnega znanja, deloma pa izvira tudi iz osebnih lastnosti posameznika (negativne izkušnje iz časa šolanja in zato tudi odklonilno razmerje do izobraževanja sploh, nerazvite učne navade, zadržanost, anonimnost idr.).
Stopnja funkcionalne pismenosti po svetu
Standardi, katera raven teh sposobnosti že zadošča za »pismenost«, variirajo od družbe do družbe. Zato v modernem času vse bolj pogosto (če ne že kar praviloma) upoštevajo tudi druge spretnosti, kot sta računalniška pismenost ali osnovna številčna pismenost, saj mnogi ljudje sicer ne znajo brati črk, znajo pa brati številke in se kljub temu, da ne znajo brati besedila, lahko celo v omejenem obsegu naučijo uporabljati računalnik. To obenem s čedalje pogostejšo vključitvijo zvoka ter mirujočih slik in animiranih grafičnih elementov v digitalni komunikaciji kliče po širše opredeljenem pojmu pismenosti. Številni analitiki jemljejo stopnjo pismenosti države ali regije kot glavno merilo pri določanju vrednosti človeškega kapitala. Tako visoko vrednotenje pismenosti temelji na podlagi tega, da je pismene ljudi ceneje izučiti kot nepismene.
Kaj storiti proti nepismenosti?
Verjetnost, da bi funkcionalno nepismeni sami kaj spremenili na bolje, je zelo majhna. Družba ima na voljo dve možnosti: funkcionalno nepismenost zmanjšati ali pa, še bolje, preprečiti, da bi do nje sploh prišlo oziroma da do nje ne bi prihajalo pri tako velikem številu ljudi. Odrasli človek mora obvladati branje in pisanje ne le sámo na sebi, temveč zato, ker je to sredstvo, ki odpira poti za obvladovanje drugega znanja, potrebnega za človekovo vsakdanje življenje in uspešno delo. Funkcionalna pismenost vsekakor pripomore tudi k lažjemu obvladovanju vsakdanjih situacij, omogoča lažje pristopanje, izvajanje, reševanje vseh nalog, ki nam jih naloži življenje. Vsekakor pa ni rešitev ignoranca in uporništvo proti nečem, kar velja za družbeno pravilo in vrednoto, samo zato, ker si ne dovolimo, da bi nas nekdo označil za funkcionalno nepismenega. Človek se uči celo življenje!
Urška Č.
Viri: http://pismenost.acs.si, http://sl.wikipedia.org/wiki/Pismenost, http://www.ff.uni-lj.si/publikacije - Funkcionalna (ne)pismenost v Sloveniji, Marja Bešter, Filozofska fakulteta v Ljubljani
Komisija za razvoj pismenosti je v osnutku Nacionalne strategije za razvoj pismenosti opredelila pismenost takole (december 2005): Pismenost je trajno razvijajoča se zmožnost posameznikov, da uporabljajo družbeno dogovorjene sisteme simbolov za sprejemanje, razumevanje, tvorjenje in uporabo besedil za življenje v družini, šoli, na delovnem mestu in v družbi. Pridobljeno znanje in spretnosti ter razvite sposobnosti posamezniku omogočajo uspešno in ustvarjalno osebnostno rast ter odgovorno delovanje v poklicnem in družbenem življenju (vir: http://pismenost.acs.si).
V sodobnem pomenu beseda pismenost praviloma pomeni sposobnost branja in pisanja na ravni, primerni za pisno sporazumevanje in nasploh na ravni, ki posamezniku omogoča uspešno delovanje na določeni ravni družbe. A poleg zmožnosti branja, pisanja in računanja, ki veljajo za temeljne zmožnosti pismenosti, se danes poudarja tudi pomen drugih zmožnosti (npr. poslušanje) in novih pismenosti, kot so informacijska, digitalna, medijska, finančna, kulturna pismenost in druge, ki so pomembne za uspešno delovanje v družbi. Kot zmožnost in družbena praksa se pismenosti pridobivajo in razvijajo vse življenje v različnih okoliščinah in na različnih področjih ter prežemajo vse človekove dejavnosti.
V nacionalni raziskavi pismenosti (International Adult Literacy Survey, 1998) razumevanje pismenosti sloni na predpostavki, da je sestavljena iz številnih spretnosti, ki so odvisne od vrste informacije in sestavljenosti dane naloge. ''Pismenost potemtakem pomeni sposobnost razumevanja in uporabe informacij iz različnih pisnih virov za delovanje v vsakodnevnih dejavnostih odraslih v družini, na delovnem mestu in okolju ter za doseganje lastnih ciljev in za razvoj lastnega znanja in potencialov. ''
In še drugače povedano pojem pismenost (ali nepismenost) zajema več kot le sposobnost (ali nesposobnost) branja, in sicer predstavlja sposobnost, ki je dovolj prožna in raznolika, da omogoča branje in razumevanje prebranih informacij, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju - z drugimi besedami ji lahko rečemo funkcionalna pismenost.
Funkcionalna (ne)pismenost v Sloveniji
(vir: http://www.ff.uni-lj.si/publikacije/jis/lat2/040/12c02.htm - Funkcionalna (ne)pismenost v Sloveniji, Marja Bešter, Filozofska fakulteta v Ljubljani)
Po podatkih Zavoda Republike Slovenije za statistiko je bilo leta 1991 (popis prebivalstva) v naši državi 7.234 oseb (0,46 %), starih 15 let in več, nepismenih - gre za tako imenovano osnovno nepismenost: oseba ne pozna črk in ne zna napisati niti svojega imena. Zavod za statistiko domneva, da je pismen vsakdo, ki ima vsaj 3 razrede osnovne šole.Glede na navedeni odstotek lahko trdimo, da je nepismenost v slovenski družbi praktično izkoreninjena.
Omenjena vrsta nepismenosti pa ni edina. Poleg drugih vrst strokovnjaki v zadnjih dveh desetletjih posvečajo največ pozornosti t.i. funkcionalni nepismenosti. V šoli se je oseba, ki jo imamo za funkcionalno nepismeno, sicer naučila branja in pisanja (in računanja), a si s tem ne zna pomagati, tega v vsakdanjem življenju ne zna uporabljati. Tako ji npr. povzroča težave že prepoznavanje téme krajšega časopisnega članka, izpolnjevanje preprostega obrazca (npr. na pošti, v banki), da o sestavi daljšega besedila ne govorimo; na zemljevidu (svojega) mesta ne zna poiskati določene ulice, z voznega reda ne zna razbrati podatka, kdaj odpelje avtobus ipd. O funkcionalni nepismenosti v uradni statistiki ni najti podatkov.
Funkcionalna (ne)pismenost v službi in vsakdanjem življenju
Po definiciji Unesca iz leta 1978 je funkcionalno pismena oseba tista, ki je zmožna sodelovati v vseh življenjskih dejavnostih, v katerih se zahteva pismenost za vsakdanje delovanje v družbeni skupnosti, ter uporablja svoje bralne, pisne in računske spretnosti za osebni razvoj in razvoj družbene skupnosti. Svoje spretnosti uporablja tako v osebnem kot v poslovnem življenju.
Za primer funkcionalne nepismenosti lahko podamo dejstvo, da morajo v lekarnah pomagati številnim ljudem, ker ne razumejo navodil za uporabo zdravil. Spomnite se, ko je mnogo ljudi potrebovalo pomoč pri izpolnjevanju obrazca za odmero dohodnine (na srečo je to preteklost). Ali pa primer iz nekega podjetja, kjer so se zavedli problema funkcionalne nepismenosti večine svojih nekvalificiranih delavcev in zanje pripravili posebno izobraževanje. Najprej so udeležence povabili na informativni pogovor. Težave so nastopile že, ko so od udeležencev zahtevali, da izpolnijo vprašalnik, ki je zajemal osebne podatke, njihovo predznanje, interese in stališče do izobraževanja. Večina si je morala za reševanje vprašalnika poiskati pomoč. Funkcionalna nepismenost pa se pojavlja tudi med kvalificiranimi in izobraženimi delavci. Kajti "branje" pomeni več kot le poznavanje črk in besed, pač pa pomeni tudi razumevanje vsebine kot skupka besed in stavkov v besedilu. S tem problemom funkcionalne nepismenost se pogosto srečujemo tudi pri važnejših opravilih kot so branje ponudb, sklepanja pogodb in podobno.
Vzroki za funkcionalno nepismenost odraslih oseb so različni: funkcionalna nepismenost je predvsem posledica neprimernega gospodarskega in kulturnega okolja (npr. nedostopnost kulturnih storitev), neustreznega izobraževalnega sistema, ki ne daje potrebnega znanja, deloma pa izvira tudi iz osebnih lastnosti posameznika (negativne izkušnje iz časa šolanja in zato tudi odklonilno razmerje do izobraževanja sploh, nerazvite učne navade, zadržanost, anonimnost idr.).
Stopnja funkcionalne pismenosti po svetu
Standardi, katera raven teh sposobnosti že zadošča za »pismenost«, variirajo od družbe do družbe. Zato v modernem času vse bolj pogosto (če ne že kar praviloma) upoštevajo tudi druge spretnosti, kot sta računalniška pismenost ali osnovna številčna pismenost, saj mnogi ljudje sicer ne znajo brati črk, znajo pa brati številke in se kljub temu, da ne znajo brati besedila, lahko celo v omejenem obsegu naučijo uporabljati računalnik. To obenem s čedalje pogostejšo vključitvijo zvoka ter mirujočih slik in animiranih grafičnih elementov v digitalni komunikaciji kliče po širše opredeljenem pojmu pismenosti. Številni analitiki jemljejo stopnjo pismenosti države ali regije kot glavno merilo pri določanju vrednosti človeškega kapitala. Tako visoko vrednotenje pismenosti temelji na podlagi tega, da je pismene ljudi ceneje izučiti kot nepismene.
Kaj storiti proti nepismenosti?
Verjetnost, da bi funkcionalno nepismeni sami kaj spremenili na bolje, je zelo majhna. Družba ima na voljo dve možnosti: funkcionalno nepismenost zmanjšati ali pa, še bolje, preprečiti, da bi do nje sploh prišlo oziroma da do nje ne bi prihajalo pri tako velikem številu ljudi. Odrasli človek mora obvladati branje in pisanje ne le sámo na sebi, temveč zato, ker je to sredstvo, ki odpira poti za obvladovanje drugega znanja, potrebnega za človekovo vsakdanje življenje in uspešno delo. Funkcionalna pismenost vsekakor pripomore tudi k lažjemu obvladovanju vsakdanjih situacij, omogoča lažje pristopanje, izvajanje, reševanje vseh nalog, ki nam jih naloži življenje. Vsekakor pa ni rešitev ignoranca in uporništvo proti nečem, kar velja za družbeno pravilo in vrednoto, samo zato, ker si ne dovolimo, da bi nas nekdo označil za funkcionalno nepismenega. Človek se uči celo življenje!
Urška Č.
Viri: http://pismenost.acs.si, http://sl.wikipedia.org/wiki/Pismenost, http://www.ff.uni-lj.si/publikacije - Funkcionalna (ne)pismenost v Sloveniji, Marja Bešter, Filozofska fakulteta v Ljubljani
