| 

Postal sem podjetnik

Podjetniški inkubatorji

Podjetniški inkubatorji

Inkubator je ustanova, ki ima v lasti prostore, ki jih za določen čas, običajno do treh let, pod ugodnimi pogoji oddaja novo nastalim podjetjem, hkrati pa jim ponuja tudi svetovalne, upravne in pisarniške storitve. Prvi domači podjetniški inkubator smo dobili pred petnajstimi leti, zdaj jih imamo trinajst, v načrtih pa jih je še enajst.

Podjetniški inkubatorji so v najrazvitejših državah že nekaj desetletij pomemben del infrastrukture za razvoj podjetništva. V Sloveniji smo prvi inkubator uradno dobili leta 1992 v Sežani, čeprav smo nekaj podobnega imeli že leta 1988, ko se je z nekaterimi ukrepi skušalo zajeziti rastočo brezposelnost in se hkrati prilagajati zahodnemu tržnemu gospodarstvu.

Trije tipi inkubatorjev

Pri nas trenutno bolj ali manj uspešno deluje 12 javnih inkubatorjev in en zasebni - SMART, d.o.o., v Ljubljani. Sedem je podjetniških ali tehnoloških (Murska Sobota z okolico, Celje, Zagorje, Ljubljana, Sežana, Jesenice in Otiški Vrh), pet pa univerzitetnih – v Mariboru, Celju, Ljubljani, Novi Gorici in Kopru.

Vrste podjetniških inkubatorjev

• Podjetniški / tehnološki inkubatorji
Murska Sobota, Celje, Zagorje, Ljubljana, Sežana, Jesenice, Otiški Vrh

• Univerzitetni inkubatorji
Maribor, Celje, Ljubljana, Nova Gorica, Koper

• Zasebni inkubator
SMART d.o.o., Ljubljana

Tehnološki parki in podjetniški inkubatorji

Ko govorimo o podjetniških inkubatorjih, se pogosto omenjata tehnološki park in univerzitetni inkubator. Čeprav gre v bistvu za isto stvar, za ponujanje pomoči in podpore v začetnih fazah ustanavljanja podjetja, se ti termini vsebinsko vendarle precej razlikujejo.

Podjetniški inkubator je namenjen vsem dejavnostim, tehnološki parki so osredotočeni na inkubacijo visokotehnoloških podjetij, univerzitetni pa se od drugih dveh bistveno razlikujejo predvsem v osnovnem cilju; nadgrajevati raziskovalne rezultate študentov in zaposlenih v uporabne tehnologije oziroma prenos teorije v prakso.

V tem smislu je naravna povezanost tehnoloških parkov ali inkubatorjev z univerzitetnim še kako velika, za nas pa še posebej pomembna, kajti vakuum med teorijo in prakso je v primerjavi z razvitim svetom občutno (pre)velik. Morda bi se v tem pogledu kazalo zgledovati pri Fincih, ki so na področju razvoja in razširjenosti univerzitetnih inkubatorjev in v naslednjem koraku tudi tehnoloških središč in visokotehnoloških podjetij v okviru EU-ja absolutni prvaki.

Kdo vse to plača?

Če je smisel podjetniških inkubatorjev tudi v tem, da začetnikom ponuja čim manjše najemnine za prostore in čim cenejšo vsakovrstno pomoč, se seveda postavlja vprašanje, kdo naj potem vse to plača.

Prednost inkubatorjev je seveda, da lahko kandidirajo za državni denar na razpisih Slovenskega podjetniškega sklada in Javne agencije za tuje investicije in podjetništvo, toda pogoji so čedalje ostrejši, denarja pa vse manj.

Letos je ministrstvo za gospodarstvo prek sklada inkubatorjem namenilo milijon evrov, na podlagi drugih razpisov pa še približno toliko. Poleg tega se lahko inkubatorji potegujejo za sredstva evropskih skladov, toda za ta si prizadevajo le nekateri, še manj pa jih tudi dejansko kaj dobi – svetla izjema je Sežana, ki je že trikrat dobila Pharov denar v skupnem znesku 1,5 milijona evrov.

Večji lastni prihodki

Vprašanje denarja in s tem povezanim lastništvom inkubatorjev ni aktualno zgolj pri nas, z njim se ukvarjajo v celotnem EU-ju, kjer prevladujejo državni inkubatorji, zato okoli 70 odstotkov potrebnega denarja prihaja iz proračunov.

Veliko strokovnjakov meni, da je odvisnost inkubatorjev od proračunov (pre)velika, zato predlagajo večje lastne prihodke, toda kar nekaj je tudi takih, ki menijo, da to ne bi bilo dobro. Zgodi se namreč lahko, da inkubatorji ne bi več selekcionirali podjetja v skladu s postavljenimi cilji, temveč bi začeli skrbeti za njihovo polno zasedenost z boljšimi plačniki, in ker bi se bolj ukvarjali z dobičkonosnimi projekti, bi manj časa ostalo za svetovanje inkubiranim podjetjem.

Podobno vprašanje tišči tudi slovenske inkubatorje; državni razpisi postavljajo pogoj, da inkubator ne sme biti solastnik inkubiranega podjetja, sicer z denarjem ne bo nič. Ta omejitev izhaja, pojasnjujejo na gospodarskem ministrstvu, iz priporočil evropske komisije.

Začetek podjetniških inkubatorjev

Pisalo se je leto 1950. Na vzhodni obali ZDA se je brezposelnost močno povečala, kajti vse več podjetij je svojo dejavnost preselilo na južno in zahodno obalo. V mestecu Watertown (država New York) so se tako med drugim izpraznili tudi prostori tamkajšnjih rejcev perutnine.

In Frank Mancuso, tedanji župan tega mesteca, se je domislil; prenovil je prostore in jih za minimalno najemnino ponudil v uporabo tistim, ki so se odločili za podjetništvo. Stvar se je dokaj hitro in dobro prijela.

Na vprašanje, kaj v bistvu počne, je Mancuso odgovoril: »Pravzaprav ne vem, kako bi to poimenoval – prej smo inkubirali piščance, zdaj pa najbrž inkubiramo podjetja ...« Tako so bili torej rojeni podjetniški inkubatorji, očetovstvo pa je pripadlo Franku Mancusu.

Povzeto po publikaciji Moj spletni priročnik, Podjetnik, Januar 2008, Avtor: I. Bregar

sorodni članki