Vse, kar morate vedeti o šampanjcu
»Brez šampanjca ne morem živeti. Kadar zmagujem, si ga zaslužim, kadar izgubljam, ga potrebujem.« (Napoleon Buonaparte)
Šampanjec velja za kraljevsko vino. Njegova zgodovina izvira iz rimskih časov Šampanje (Champagne), pokrajine jugovzhodno od Pariza. Legenda izum šampanjske metode pripisuje dom Pierru Perignonu, samostanskemu kletarju in menihu iz 17. stoletja. Penina je postala nepogrešljiva na vseh eminentnih dogodkih potem, ko so jo začeli točiti na tradicionalni posvetitvi francoskih kraljev v Reimsu, glavnem mestu pokrajine Šampanje, čeprav menda tiste penine niso imele prav dosti skupnega z današnjimi. Šlo je namreč le za okoliška bela vina, ki se niso penila. Ko so vino oplemenitili z mehurčki, se je šampanjec začel spogledovati z večjimi in pomembnejšimi mesti Evrope.
Ime šampanjec nosi zgolj peneče vino, pridelano v francoski Šampanji, ki slovi tudi kot največja pridelovalka šampanjca, saj v kar pet tisoč kleteh letno zori več kot milijarda steklenic. V Nemčiji penečim se vinom pravijo sekt, v Španiji cave.
Penina. Ob katerih priložnostih si jo privoščite? Ob slovesnih dogodkih, uspešnih poslovnih dogodkih, morda kar tako, brez razloga. Pijemo jo lahko pravzaprav ob vseh priložnostih. Spremlja trenutke uspehov, slavja, spremlja nepozabne trenutke. Nekatere priložnosti skoraj zahtevajo penino, ki jo lahko ponudimo kadarkoli, zjutraj, čez dan, zvečer, ponoči.
V poslovnih prostorih točenje alkoholnih pijač ni najbolj dobrodošlo. Tudi ne ob sklenitvi pomembnega posla. Mnogo bolj primerno bo, da sodelavce in poslovne partnerje odpeljemo v restavracijo oziroma v okolje, kamor kultura uživanja vina mnogo bolj spada, kot na delovno mesto.
Ko odpiramo penino, držimo steklenico pod kotom 45 stopinj. Najprej snamemo žični agraf, ki varuje zamašek pred visokim pritiskom v steklenici. Nato zrahljamo zamašek, po možnosti s svežim prtičkom in odpremo steklenico. Nobenega pokanja in streljanja z zamaški, po možnosti v pregrešno drag lestenec, sliko ali še huje, nekomu v glavo. Nismo v cirkusu, da bi uprizarjali predstave. In kar je še bolj pomembno, tudi vino pokanja z zamaškom »ne mara«. S tem načinom odpiranja steklenic, se ob hitri spremembi tlaka v steklenici ob penjenju izgubijo mehurčki, zaradi česar bomo prikrajšani za čudovito lastnost penečega vina. Pri točenju se steklenica nikoli ne dotika kozarca, etiketa je obrnjena proti gostom.
Penina, ki velja za vino kraljev, pijačo glamurja, prestiža, naj ne bi bila ohlajena na manj kot štiri stopinje. Priporočena temperatura je od šest do osem stopinj, pri tej temperaturi se mehurčki iskrijo še posebej dolgo. So pa tudi izjeme, kjer sme temperatura doseči 18 stopinj. S penečimi vini pri nazdravljanju ne trkamo s kozarci. S trkanjem namreč penino vznemirimo, saj presekamo tok mehurčkov, s tem pa ji odvzamemo velik del čarobnosti in svečanosti, menijo enologi. Ker pa se vse bolj proizvajajo penine z manj mehurčki, se bo skoraj zagotovo tudi pravilo, da se s peninami ne trka, spremenilo.
Peneča vina postrežemo v elegantnih visokih, ozkih kozarcih z dolgim pecljem, vse bolj pa se vračajo ploski pecljati nizki kelihi iz preteklosti.
Dom Perignon o šampanjcu: Pijem zvezde!
Barbara Polutnik Brusnik
STATUS IZOBRAŽEVANJE
www.mojstatus.si
Šampanjec velja za kraljevsko vino. Njegova zgodovina izvira iz rimskih časov Šampanje (Champagne), pokrajine jugovzhodno od Pariza. Legenda izum šampanjske metode pripisuje dom Pierru Perignonu, samostanskemu kletarju in menihu iz 17. stoletja. Penina je postala nepogrešljiva na vseh eminentnih dogodkih potem, ko so jo začeli točiti na tradicionalni posvetitvi francoskih kraljev v Reimsu, glavnem mestu pokrajine Šampanje, čeprav menda tiste penine niso imele prav dosti skupnega z današnjimi. Šlo je namreč le za okoliška bela vina, ki se niso penila. Ko so vino oplemenitili z mehurčki, se je šampanjec začel spogledovati z večjimi in pomembnejšimi mesti Evrope.
Ime šampanjec nosi zgolj peneče vino, pridelano v francoski Šampanji, ki slovi tudi kot največja pridelovalka šampanjca, saj v kar pet tisoč kleteh letno zori več kot milijarda steklenic. V Nemčiji penečim se vinom pravijo sekt, v Španiji cave.
Penina. Ob katerih priložnostih si jo privoščite? Ob slovesnih dogodkih, uspešnih poslovnih dogodkih, morda kar tako, brez razloga. Pijemo jo lahko pravzaprav ob vseh priložnostih. Spremlja trenutke uspehov, slavja, spremlja nepozabne trenutke. Nekatere priložnosti skoraj zahtevajo penino, ki jo lahko ponudimo kadarkoli, zjutraj, čez dan, zvečer, ponoči.
V poslovnih prostorih točenje alkoholnih pijač ni najbolj dobrodošlo. Tudi ne ob sklenitvi pomembnega posla. Mnogo bolj primerno bo, da sodelavce in poslovne partnerje odpeljemo v restavracijo oziroma v okolje, kamor kultura uživanja vina mnogo bolj spada, kot na delovno mesto.
Ko odpiramo penino, držimo steklenico pod kotom 45 stopinj. Najprej snamemo žični agraf, ki varuje zamašek pred visokim pritiskom v steklenici. Nato zrahljamo zamašek, po možnosti s svežim prtičkom in odpremo steklenico. Nobenega pokanja in streljanja z zamaški, po možnosti v pregrešno drag lestenec, sliko ali še huje, nekomu v glavo. Nismo v cirkusu, da bi uprizarjali predstave. In kar je še bolj pomembno, tudi vino pokanja z zamaškom »ne mara«. S tem načinom odpiranja steklenic, se ob hitri spremembi tlaka v steklenici ob penjenju izgubijo mehurčki, zaradi česar bomo prikrajšani za čudovito lastnost penečega vina. Pri točenju se steklenica nikoli ne dotika kozarca, etiketa je obrnjena proti gostom.
Penina, ki velja za vino kraljev, pijačo glamurja, prestiža, naj ne bi bila ohlajena na manj kot štiri stopinje. Priporočena temperatura je od šest do osem stopinj, pri tej temperaturi se mehurčki iskrijo še posebej dolgo. So pa tudi izjeme, kjer sme temperatura doseči 18 stopinj. S penečimi vini pri nazdravljanju ne trkamo s kozarci. S trkanjem namreč penino vznemirimo, saj presekamo tok mehurčkov, s tem pa ji odvzamemo velik del čarobnosti in svečanosti, menijo enologi. Ker pa se vse bolj proizvajajo penine z manj mehurčki, se bo skoraj zagotovo tudi pravilo, da se s peninami ne trka, spremenilo.
Peneča vina postrežemo v elegantnih visokih, ozkih kozarcih z dolgim pecljem, vse bolj pa se vračajo ploski pecljati nizki kelihi iz preteklosti.
Dom Perignon o šampanjcu: Pijem zvezde!
Barbara Polutnik Brusnik
STATUS IZOBRAŽEVANJE
www.mojstatus.si