Ocena podjetja na palec
Kadar je naprodaj zelo majhno podjetje, so lahko natančne analize poslovanja in zapletene ocene vrednosti neracionalne.
Primer: naprodaj je zelo majhno podjetje, katerega možna cena znaša 60.000 EUR. V podjetju delata dva delavca. Podjetje letno izda približno 50 računov, prejme pa približno 150 računov. Podjetje nima nepotrebnega premoženja. Kratkoročni dolg je pokrit z unovčljivim kratkoročnim premoženjem. Podjetje ima nekajletno zgodovino stabilnega poslovanja.
Poskušajmo s pravili “na palec” priti do odločitve o nakupu.
1. Kako naj potencialni kupec pregleda podjetje? Naj angažira odvetnika, računovodjo in druge strokovnjake?
Večinoma to pri tako majhnih podjetjih ni potrebno. 200 dokumentov letno si vsakdo lahko ogleda v eni uri. Če zahteva še davčni knjigi izdanih in prejetih računov, bo ostalo nekaj gradiva še za hitro pisarniško analizo.
2. Kako naj potencialni kupec izračuna možno ceno? Naj se s pomočjo zunanjega strokovnjaka loti formalne ocene vrednosti?
Potencialni kupec naj najprej skuša izračunati dodano vrednost in stroške dela.
Dodana vrednost = prihodki – stroški materiala in ostali neposredni stroški.
Po odštetju stroškov dela od dodane vrednosti bo potencialni kupec moral kriti še vse ostale (posredne) stroške, vključno s stroški financiranja nakupa.
Analiza posrednih stroškov pri zelo majhnem podjetju ni potrebna, saj lahko potencialni kupec sam predvidi vse posredne stroške ne glede na obstoječo stroškovno strukturo.
3. Kako hitro naj se potencialni kupec odloči?
Dolgotrajni pogovori so nepotrebni in neproduktivni za obe strani. Stroški teh pogovorov lahko zelo hitro dosežejo znaten del možne cene. Potencialni kupec naj se odloči hitro. Za tako majhno podjetje je dovolj 10 dni za sprejetje končne odločitve. Potem naj bodisi odda ponudbo bodisi odstopi od pogovorov. Hitra odločitev bo zelo verjetno potencialnemu kupcu prinesla nekoliko nižjo kupnino in nižje transakcijske stroške.
Pri odločitvah na palec pa je vseeno potrebno, da potencialni kupec dobro pozna posel, ki ga kupuje. Če bo potencialni kupec pri pregledu podjetja odkril probleme ali nepravilnosti, je metod “na palec” lahko hitro konec. Ali pa je konec pogovorov. Stroškovno racionalna in hitra transakcija je dobra, če je tudi nakup vsebinsko dober (torej tak, ki omogoča financiranje nakupa ob sprejemljivem tveganju). Če pa je nakup slab, so nizki stroški in hitrost izvedbe slaba tolažba za napačno odločitev.
vir: mešetarjev dnevnik
