Mobbing
Opredelitev pojma
Mobbing je danes izredno aktualen, nič več nov pojav, ki prizadene vse več zaposlenih ljudi. Pojav se lahko poimenuje z več izrazi: "mobbing", "bullying", teroriziranje, viktimiziranje, trpinčenje, šikaniranje. Za vsemi pa se skriva podoben pomen: sistematično slabo ravnanje s podrejenimi, sodelavci ali nadrejenimi, ki lahko, če se ponavlja ali poteka kontinuirano, povzroči žrtvam socialne, psihične in telesne zdravstvene težave. Od običajnega stresa na delovnem mestu se loči v tem, da za posledicami stresa praviloma trpijo vsi zaposleni, pri mobbingu pa le posameznik(i) v delovnem kolektivu, medtem ko ostali ne čutijo posledic nasilja. Motiv "izvajalca mobbinga" je škodovati sodelavcu, pri čemer pri sebi zadosti potrebam po patološkem izkazovanju moči ali pridobitvi ugodnosti znotraj delovnega procesa, ki jih v normalnih okoliščinah ne bi dosegel.
Načini izvajanja mobbinga
Načini psihičnega nasilja so različni, od tistih bolj neposrednih in odkrito nasilnih do tistih bolj zakritih in zato nič manj bolečih, a težje dokazljivih. Prvi je "mobbing" definiral švedski raziskovalec nemškega rodu Heinz Leymann: »"Mobbing" v delovnem okolju vključuje sovražno in neetično komunikacijo enega ali več posameznikov, sistematično in najpogosteje usmerjeno proti enemu posamezniku, ki je zaradi "mobbinga" porinjen v položaj nemoči, kjer nima zaščite in kjer tudi ostaja zaradi kontinuiranih dejanj "mobbinga". Ta dejanja se pojavljajo zelo pogosto, najmanj enkrat tedensko in v daljšem časovnem obdobju, najmanj šest mesecev«. Gre torej za dolgotrajno izpostavljenost negativnemu in agresivnemu vedenju primarno psihične narave.
Dejanja, ki so značilna za psihično nasilje na delovnem mestu, lahko povežemo v naslednjih pet kategorij:
1. Spreminjanje delovnih nalog žrtve na neustrezen oziroma neprimeren način in/ali oviranje žrtve pri procesu priprave in izvrševanja teh nalog s ciljem kaznovanja.
2. Osebni napadi z zasmehovanjem, žaljivimi pripombami in razvrednotenje zasebnega življenja žrtve.
3. Besedne grožnje ter kritiziranje, vpitje, šikaniranje in sramotenje v javnosti (vezano predvsem na rezultate dela ali v povezavi z delovnim okoljem).
4. Izolacija žrtve znotraj socialnih odnosov formalne in neformalne narave, vezanih na delovno sredino.
5. Širjenje govoric o žrtvi.
Razširjenost pojava mobbinga v Sloveniji in EU
Vsaka deseta zaposlena ženska in vsak petnajsti zaposleni moški je v Sloveniji žrtev nadlegovanja in ustrahovanja na delovnem mestu. To je za dobro polovico bolj pogosto od povprečja Evropske unije, ugotavlja raziskava Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) iz Dublina.
Raziskave v drugih, predvsem zahodno evropskih in skandinavskih držav, kažejo, da je okoli 5% zaposlenih žrtev izrazitih in ponavljajočih dejanj psihičnega nasilja, okoli 10% zaposlenih je žrtev občasnih dejanj, okoli četrtina vseh zaposlenih pa se sooča z negativnimi socialnimi vedenji, ki jih po definiciji ne moremo uvrstiti med psihično nasilje na delovnem mestu, vendar so močan dejavnik stresa in pomembno vplivajo na kakovost življenja.
Psihično nasilje se pogosteje pojavlja v javnem kot v zasebnem sektorju, vendar ga ponekod najdemo več tudi v zasebnih podjetjih. Mobbing pogosteje izvajajo nadrejeni in po delovni funkciji enakovredni sodelavci, medtem ko primerov, ko je žrtev mobbinga nadrejeni, poznamo zelo malo. Pogosteje so žrtve mobbinga ženske, zlasti mlade ženske, medtem ko so moški pogosteje povzročitelji. Raziskave tudi kažejo, da je v celotni delovni dobi psihično nasilje doživljala četrtina do polovica zaposlenih, v povprečju pa je nasilje trajalo okoli enega leta in pol. Pokazalo se je, da če nad posameznikom nasilje izvaja več povzročiteljev, nasilje v povprečju traja dalj časa.
Vzroki za psihično nasilje na delovnem mestu
Vzroke za mobbing je potrebno iskati tako na individualni kot na skupinski ravni. Povzročitelji so večinoma ljudje z neustrezno osebnostno strukturo, pri katerih prihaja do izrazitih notranjih konfliktov med potrebami in zmožnostmi. Za razrešitev teh konfliktov uporabljajo agresivna vedenja, ki so v tovrstni osebnosti že dobro utrjena. Zaradi slabe stopnje empatije (občutljivosti za sočloveka) in egocentrične (vase usmerjene) pozicije se takšni ljudje težko ustrezno prilagodijo normativom socialne sredine, v kateri živijo in za zadovoljitev lastnih potreb praviloma delujejo destruktivno do drugih. Ob tem raziskave kažejo, da se nasilje tovrstnih oseb lahko seveda lažje izvaja v tistih organizacijskih strukturah, kjer obstajajo pogoji za tovrstni način uveljavljanja. Organizacije, ki gojijo izrazito tekmovalno, brezosebno in avtoritarno okolje ter tovrstna vedenja tolerirajo, spodbujajo in celo nagrajujejo, so izraziteje izpostavljene pojavu psihičnega nasilja na delovnem mestu.
Posledice psihičnega nasilja na delovnem mestu
Psihično nasilje lahko povzroči žrtvam hude zdravstvene težave, tako psihične in vedenjske kot tudi telesne, na primer: depresija ali anksiozne motnje, nespečnost, razdražljivost, visok krvni tlak, glavobol, bolečine v trebuhu, sklepih in mišicah, srčno-žilne bolezni, motnje hranjenja itd. Žrtve vse težje opravljajo svoje delo in se zapirajo vase, postajajo vse manj samozavestne, sramujejo se svojega položaja in jih je strah, vse to pa negativno vpliva tako na odnose v službi kot tudi v družini in v krogu prijateljev. Psihično nasilje lahko pogosto načne ekonomsko stabilnost žrtve in njene družine, če pride do dolgotrajne bolniške odsotnosti, odpovedi delovnega razmerja ali zamenjave službe.
Negativne posledice psihičnega nasilja pa seveda nosi tudi delodajalec, ki ima stroške zaradi slabše učinkovitosti pri delu, slabih delovnih odnosov, negativnega ugleda v javnosti, bolniške odsotnosti, povečane fluktuacije zaposlenih, usposabljanja novih delavcev itd.
Kako ukrepati
Za preprečevanje in obvladovanje psihičnega nasilja mora organizacija sprejeti politiko, ki se mora začeti z izjavo o zavezi k reševanju problematike. Politika mora jasno opredeliti glavna načela, na primer: definicijo psihičnega nasilja, po možnosti tudi listo dejanj, ki se štejejo pod psihično nasilje, stališče da organizacija psihičnega nasilja ne bo dopuščala, da je psihično nasilje organizacijski problem in ga je mogoče reševati, da ima vsak zaposlen pravico do spoštljivega odnosa itd. O politiki morajo biti dobro obveščeni vsi zaposleni, pomembno pa je tudi nenehno spremljanje učinkov politike, da bi jo lahko tudi sproti izboljševali.
Ukrepi preprečevanja psihičnega nasilja na delovnem mestu zajemajo tudi:
- seznanjanje zaposlenih o psihičnem nasilju in njegovih posledicah;
- pravočasno reševanje konfliktov;
- oblikovanje jasnih zahtev in pričakovanj glede posameznih delovnih mest ter seznanjanje zaposlenih s temi zahtevami;
- redno obveščanje zaposlenih o dogajanju v organizaciji;
- ustvarjanje kulture sodelovanje in zaupanja med zaposlenimi;
- prijavljanje in reševanje primerov psihičnega nasilja.
Kaj lahko storijo žrtve?
Čeprav bi žrtve najraje čim prej zbežale psihičnemu nasilju, pa je treba ravnati premišljeno, da ne bi pod težo čustev sprejeli kakšne preuranjene odločitve, na primer dali odpoved. Pred tem je namreč mogoče storiti še marsikaj:
- poiskati pomoč pri nadrejenih in/ali pri tistih, ki so v podjetju zadolženi za zdravje in varnost pri delu, kadrovske zadeve ali delavske pravice;
- obrniti se na pooblaščenega zdravnika specialista medicine dela, prometa in športa;
- prositi za premestitev na drugo delovno mesto;
- zbirati dokaze o psihičnem nasilju;
- poiskati zaveznike (sodelavci, sindikalni zaupnik…);
- svojo izkušnjo deliti z ljudmi, ki so bili prav tako žrtve psihičnega nasilja.
Ob tem je zelo pomembno, da žrtev ohrani samozavest, se izogiba samoobtoževanju, utrjuje socialne stike in išče pomoč v družini in med prijatelji brez nepotrebnega sproščanja negativnih čustev.
Viri: http://www.dnevnik.si, http://www.cilizadelo.si (Mobbing ali psihično nasilje na delovnem mestu).
Urška Č.
