Nadzor nad zaposlenimi
Človek potrebuje in si želi zasebnost predvsem zato, da pred drugimi skrije svoje pomanjkljivosti, da se lahko v miru odpočije ali pa zato, da pred drugimi prikrije nekatere svoje večje ali bistveno drugačne sposobnosti oziroma znanje. Koliko slovenska podjetja izvajajo nadzor nad svojimi zaposlenimi in absentizmom ter koliko je to pravno upravičeno?
Zakonska ureditev nadzora na delovnem mestu
Vsak delavec ima na delovnem mestu pravico do zasebnosti. Za nadzor delavcev
v službi je z zakonom urejeno, da nas mora delodajalec pisno seznaniti z izvajanjem videonadzora, o čemer naj bi se delodajalec pred uvedbo posvetoval s sindikatom. Kamere naj bi se le v izrednih primerih nameščale na delovna mesta, če je to nujno potrebno za varstvo premoženja in zaposlenih ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovnih skrivnosti, nikakor pa kamere niso namenjene preverjanju storilnosti zaposlenih. Zakon za kršitve predvideva kazni tako za pravne osebe, kot tudi samostojne podjetnike ter za odgovorne osebe. Kakšne so vrste nadzora, preberite v nadaljevanju.
Poseganje po različnih ukrepih
Lastnikova naravna težnja po večanju dobička se odraža v vse večjih pritiskih na zaposlene, predvsem v smeri večanja storilnosti. Neredko se zgodi, da je kapitalist v želji po večji renti pripravljen poseči po kakršnem koli ukrepu, ki vodi k temu cilju, pozabljajoč na psihologijo dela ter moto, da je le zadovoljen delavec lahko dober delavec. Nadzor na delovnem mestu je še posebno zanimiv zato, ker se v zvezi z njim zelo neposredno in nazorno soočata dva pomembna interesa. Na eni strani je interes delodajalca, da delavec čim bolje in učinkoviteje dela, na drugi strani pa je interes delavca, da ga zahteve delodajalca povsem ne razčlovečijo in mu torej tudi na delovnem mestu dopustijo nedotaknjen del njegove zasebnosti. Še več, ljudje smo nagnjeni k uživanju in nedelu, kar nas vse bolj ali manj »potegne« v absentizem oziroma zabušavanje. Danes tehnologija delodajalcu omogoča že skoraj popoln nadzor nad delom in (zunanjim) vedenjem delavcev. O tem, koliko je to dopustno in moralno, so mnenja strokovnjakov, delodajalcev in tudi zaposlenih še vedno različna.
Če delodajalec ne zaupa delavcu, zakaj bi delavec zaupal delodajalcu
Medtem ko delodajalci, ki se odločajo za večanje nadzora nad zaposlenimi, izpostavljajo domnevne pozitivne učinke nadzora, obstajajo tudi strokovna mnenja, da so pozitivni učinki nadzora le kratkoročne narave, celo več – na dolgi rok naj bi vodili k doseganju slabših delovnih rezultatov, menijo kadrovski strokovnjaki. Nasprotniki tehničnega nadzora zaposlenih zatrjujejo in dokazujejo, da večanje nadzora izkazuje nezaupanje delodajalca do zaposlenih, iz česar sledi, da če delodajalec ne zaupa delavcu, zakaj bi delavec zaupal delodajalcu. Z večanjem nadzora naj bi hkrati upadala motivacija delavcev, saj ta ne temelji več na spodbudah in medsebojnem zaupanju, temveč zgolj na strahu pred morebitnimi sankcijami. Delodajalci ne bi smeli preverjali elektronske pošte ali pregledovati, po katerih spletnih straneh se med službenim časom deskali delavci, razen če mu tega seveda niso pisno dovolili. Kar tudi ne bi bilo čudno glede na radodarnost, s katero Slovenci trosimo svoje podatke naokoli.
Lovci na zabušante v službi
Na različnih spletnih straneh je mogoče najti kup besedil, ki pozivajo k boju proti temu zlu. »Uslužbenec z letno plačo 35.000 dolarjev, ki zapravi le 15 minut na dan za lastno elektronsko pošto in ogledovanje spleta, stane vaše podjetje 1.120 dolarjev na leto.« »Leta 1995 je Chevron Corporation plačalo 2,2 milijona dolarjev štirim uslužbenkam, ki so čakale na tiskanje svojih dokumentov pred omrežnim tiskalnikom, ven pa je prilezla stran z natisnjeno pornografsko vsebino.« Tako so vzcveteli programi, ki šefom omogočajo spremljati prav vse, kar zaposleni počnejo na svojih računalnikih. Verjetno najbolj znan program je TrueActive Software, ki se je še do pred kratkim imenoval WinWhatWhere. Program beleži pritisnjene tipke in odzive ter jih paketno pošilja na neki naslov. Zmore se pritajiti in po določenem datumu tudi odstraniti. Nekateri so se problema lotili drugače – z blokiranjem tistega, kar prihaja iz zunanjega sveta.
Vrste nadzora
Videonadzor, nadzor telefonskih pogovorov in elektronske pošte, beleženje prihoda in odhoda, nadzor gibanja v objektu, nadzor uporabe interneta, nadzor zasebnega življenja, GPS-nadzor uporabe službenih vozil, sledenje s posebnimi GSM-terminali … Naštete posege v posameznikovo zasebno sfero delodajalci z razvojem nadzorne tehnologije in njenimi vse nižjimi cenami vedno pogosteje uporabljajo. Uvajanje nadzora zaposlenih zaradi domnevnega povečanja njihove storilnosti (čeprav včasih pod krinko »varnosti«) je mogoče zaznati tudi v slovenskih podjetjih. Nekaj večjih slovenskih delodajalcev je že pred časom svoj vozni park opremilo z GPS-sistemi za sledenje službenim vozilom. Videonadzor lahko opazimo v skoraj vsaki poslovni zgradbi, čeprav je slovenski zakonodajalec predpisal, da se sme videonadzor delovnih prostorov izvajati le iz varnostnih razlogov. Nadzor prihoda in odhoda z magnetnimi ali danes vse bolj aktualnimi karticami RFID ter spremljanje gibanja v poslovnih zgradbah sta prisotna že dolgo. S povečano uporabo informacijskih storitev nekateri delodajalci omejujejo dostop do interneta in (v nekaterih primerih protizakonito) prestrezajo elektronsko pošto, da bi preverili, ali je zaposleni morda ne uporablja tudi v zasebne namene.
Skoraj 80 odstotkov podjetij nadzoruje uporabo spleta
Raziskava American Management Association iz leta 2007 je za podjetja v ZDA pokazala, da 76 odstotkov podjetij nadzoruje uporabo spleta, 65 odstotkov podjetij blokira dostop do nekaterih spletnih mest, 55 odstotkov podjetij shranjuje in prebira elektronsko pošto zaposlenih, 50 odstotkov podjetij pregleduje računalniške datoteke, 36 odstotkov podjetij beleži tipkanje, 51 odstotkov podjetij izvaja videonadzor, 51 odstotkov jih beleži klicane telefonske številke in dolžino telefonskih pogovorov, 3 odstotki podjetij beleži vse telefonske pogovore (v izbranih poklicih delež dosega 19 odstotkov), 8 odstotkov podjetij uporablja GPS za sledenje službenim vozilom, 8 odstotkov podjetij uporablja GPS za sledenje identifikacijskim karticam ter 5 odstotkov podjetij uporablja mobilnike z možnostjo sledenja prek GPS. Razloge za nadzor podjetja v ZDA navajajo predvsem potrebo po podatkih za zdravstveno zavarovanje, preverjanje zaposlenih, večanje storilnosti, preprečevanje zlorab, varnostne razloge in odnose s strankami (nadzor komuniciranja s strankami). Vendar pa je nekoliko starejša raziskava pokazala, da je glavni razlog za razmah nadzorovanja nizka cena nadzornih tehnologij.
vir: Mojedelo.com
