Mala tajkunska zgodba
Lastnik se odloči, da bo prodal svoje podjetje. Po ustrezni objavi namere se pojavi kupec. Vendar kupec ne sestavi “klasične” ponudbe s ceno, plačilnimi pogoji, pogojnimi plačili in podobno, pač pa ravna povsem drugače: podatke podjetja, ki je naprodaj, predstavi poslovni banki. In jo povpraša, koliko denarja, pod kakšnimi pogoji in s kakšno ročnostjo mu je banka pripravljena posoditi z namenom financirati nakup podjetja. V zavarovanje bo ponudil obremenitev premoženja podjetja in zastavo (na novo pridobljenega) lastniškega deleža v podjetju. Znesek, ki ga bo kupec dobil pri banki, bo navedel v svoji ponudbi prodajalcu.
Banka “povpraševanje” dobrohotno zavrne. “Saj veste, v teh časih se pa res ne gremo tajkunskega kreditiranja.” In malo po ovinkih, malo pa na uho, prišepne, da bi se dalo urediti kredit za obratna sredstva, financiranje osnovnih sredstev (”sell and lease back”) in še kakšen inovativen finančni produkt bi se našel. “Kako bomo pa to uredili, si razbija glavo kupec, saj vendar še nisem lastnik podjetja. Da bi postal lastnik, moram najprej plačati vsaj del kupnine.” In naklenejo čisto preprosto rešitev: posojila naj najame kar obstoječe podjetje, pogodbe naj podpiše obstoječi direktor (stari lastnik), podjetje naj nato denar posodi kupcu, kupec pa bo lastniku podjetja plačal kupnino. Konec zgodbe.
Poglejmo, kaj je narobe s to zgodbo:
1. Ponujena kupnina je oziroma bo prenizka. Če je prodajalec pravilno ocenil tržno vrednost podjetja, potem banka ne bo želela kreditirati nakupa tako, da bo za en del kredita dobila le en del zavarovanja.
2. Če bo kupec le uspel pridobiti dovolj dolga za nakup po tržni vrednosti, bo poslovanje podjetja v naslednjih letih izredno tvegano. Reši ga lahko le konstantna rast, pa še to le v primeru, da ta rast še ni vračunana v ceno, ki jo zahteva prodajalec.
3. Kupec tvega, da bo prodajalec izgubil živce. Predlagati financiranje celotnega nakupa tako, da to stori kar prodajalec, je vsaj netaktno, če že ne nesramno.
4. Priznati moram, da je kupčev pristop racionalen. Nič ne tvega. Morda mu bo celo uspelo, vendar le v primeru, da je prodajalec močno podcenil tržno vrednost podjetja.
5. Banka racionalne namene kupca spremeni v tajkunsko posojilno shemo. Ob upoštevanju predloga banke se bo rodil pravi mali tajkun, ki bo brez lastnega vložka kupil podjetje, ga posledično močno zadolžil in ga tako izpostavil velikemu tveganju. Seveda to banka dobro ve. Nikakor noče biti udeležena pri reševanju morebitnega miniaturnega tajkunskega finančnega zapleta. Zato bo ponudila le tolikšen znesek vseh kreditov, da bodo le ti dobro zavarovani. Še en argument, da bo kupnina zagotovo mnogo prenizka.
6. Tako financiranje je morda nezakonito: morda bi se znesek, v končni fazi namenjen za nakup deležev v kapitalu družbe, lahko obravnaval kot namenjen nakupu lastnih deležev družbe: za nakup le teh pa mora družba oblikovati ustrezne (kapitalske) vire.
Naša mala tajkunska zgodba se bo tako verjetno končala brez možnosti za dramatičen zaplet ali celo razplet. Ko bo prodajalec ugotovil, da je ponujena cena prenizka, bo enostavno prekinil komunikacijo s pogumnim kupcem.
Nikakor ne trdim, da nakup z izključno uporabo dolga kot instrumenta za financiranje kupnine ni možen. Skoraj vsi LBO so financirani večinoma z dolgom. Vendar se LBO oziroma MBO zgodi večinoma takrat, ko je tržna vrednost podjetja mnogo nižja od njegove notranje vrednosti. Takrat tisti, ki so dobro seznanjeni s poslom in poslovanjem podjetja, prepoznajo priložnost in lastniško prevzamejo podjetje, saj so prepričani, da lahko njegovo vrednost hitro približajo notranji vrednosti in tako relativno znižajo ob prevzemu nastali dolg. Brez dvoma je takšno priložnost mogoče izkoristiti tudi pri malem lastniško zaprtem podjetju. Še posebej, če je slabo vodeno.
Do pisanja zgornjega sestavka sem besedo “tajkun” uporabljal za lastnika kapitala, ki se je do premoženja dokopal v procesih t.i. divjih privatizacij na območju bivših komunističnih držav, torej takrat, ko te države niso premogle ustrezne gospodarske zakonodaje, oziroma je premoženje pridobil tako, da je kršil veljavno zakonodajo. V Sloveniji je bila za kršenje in učinkovito izogibanje njenim določbam prikladna prevzemna zakonodaja.
Očitno je bilo moje razumevanje preozko. Wikipedia v slovenski, še posebej pa v angleški verziji, besedo tajkun razlaga mnogo širše. Če sta Bill Gates in Richard Branson tajkuna, potem tajkun sploh ni negativec!
vir:mešetarjev dnevnik
