Proces reševanja krize
Katere so naloge vsakega direktorja v fazi zaostrenega ukrepanja? Po katerih fazah poteka proces ugotavljanja in reševanje podjetja iz krize?
Naloge vsakega direktorja v fazi zaostrenega ukrepanja so:
- pridobiti moramo celovit nadzor nad poslovanjem podjetja,
- zagotoviti moramo kredibilnost v razmerju s poslovnimi partnerji, ki so zainteresirani
za sanacijo podjetja (kupci, dobavitelji),
- celovito moramo analizirati poslovno dejavnost,
- sestaviti moramo akcijski načrt v času zaostrenega ukrepanja,
- izvesti moramo nujne organizacijske spremembe,
- ustrezno moramo motivirati zaposlence in
- uvesti moramo vrednostno načrtovanjem v okviru predračunskega leta.
Proces ugotavljanja in reševanje podjetja iz krize se naredi po naslednjih fazah:
FAZA – najprej moramo ugotoviti vrsto težav in opredeliti znake krize,
FAZA – analiziramo poslovanja, uspešnost in naredimo analizo organizacije ter določimo stopnje krize v podjetju – ugotoviti moramo vzroke krize,
FAZA – predložimo ukrepe za reševanje podjetja v krizi,
FAZA – izdelajmo prognozo za izhod iz krize in
FAZA – uvedimo ukrepe za reševanje podjetja in izhod iz krize.
Napoved izhoda iz krize je odvisna od:
- uspešnosti izvajanja sanacijskih ukrepov,
- kompleksnosti in globine krize ter
- komplementarnosti kriznih direktorjev (osebnostne značilnosti, strokovno znanje, motivacija, izbira stila vodenja ipd).
V Sloveniji se vse spremembe zgodijo z zamikom desetih let. Tako pravijo in ocenjujejo tuji poslovneži dogajanje v Sloveniji, ki so tudi sami delali v Sloveniji. To pomeni, da smo mala državica na robu Evrope, ki počasi in vztrajno stopica za Zahodom. Vedeti moramo, da to ni nujno vedno slabo. Zavedati se moramo, da je Slovenija majhno tržno gospodarstvo, ki 70 odstotkov bruto družbenega prihodka (BDP) ustvarimo z izvozom, zato moramo vedeti, da ukrepe načrtujemo tako dolgoročno kot kratkoročno.
Dolgoročno imamo v mislih investicijsko povpraševanje in zagotavljanje večjih infrastrukturnih objektov na področju energetike in prometne infrastrukture in s tem omogočimo krepitev po povpraševanju in investicijsko aktivnost. Kratkoročno načrtovanje je največji problem zagotavljanje likvidnosti in plačilne sposobnosti. Zaradi velike rasti posojil nebančnemu sektorju je osrednja težava slovenskega finančnega sistema zagotavljanje refinanciranja posojil.
Gospodarska kriza bo v letu 2009 močno prizadela Slovenijo, tako da bo to najslabše in težko leto po osamosvojitvi. Ekonomisti napovedujejo, da se bo realna rast bruto domačega proizvoda (BDP) zmanjšala na zgolj 1,1 odstotka. V primeru, če bo v tujini še slabše, se lahko stopnja BDP v Sloveniji približa tudi ničli.
Vir: Priročnik Direktor – ZEN vodenja, www.dashofer.si
