Tipologija vodij
Koliko tipov vodij poznamo? Preberite si, katera vloga je najbolj primerna za določeno situacijo in funkcijo.
Vodje uvrščamo v sedem različnih tipov:
Šef je avtokratski vodja, tipičen direktor. Postavlja cilje, odreja naloge in njihov način izvedbe, »komandira«, kontrolira in preverja rezultate. Če sodelavci nimajo dovolj znanja, izkušenj in motivacije, jim bo šef s svojim načinom hitro in učinkovito pomagal pri strokovnem in osebnostnem napredovanju, razen če ne bo uporabil metode strahospoštovanja in namesto kompetentnih sodelavcev vzgojil kimavce. Tudi v kriznih situacijah je njegova avtoritativna vloga lahko zelo primerna. Sicer pa lahko visoko usposobljene sodelavce demotivira, saj jim jemlje lastno iniciativo in s stalno kontrolo izraža nezaupanje.
Vodja tima je v svoji delovni skupini enakopraven član z vodstveno vlogo. Situacija je zelo podobna ekipnemu športu, kjer prevzame vodja vlogo »playmakerja«. Odlično se obnese v krogu enakopravnih in visoko usposobljenih sodelavcev, saj povečuje njihovo ustvarjalnost in pripadnost. Delovno skupino, ki je številčna in zelo heterogena glede na znanje, starost in motive, bo na tak način težko vodil.
Motivator svoje sodelavce neprestano spodbuja predvsem s svojo energijo, uporablja pa tudi druga orodja npr. ustvarjalne sestanke, neformalna druženja, organizira tekmovanja ipd. Sodelavci v njegovi družbi zagotovo ne spijo, vprašanje pa je, kaj se dogaja v času njegove odsotnosti. Ljudje se hitro navadijo na zunanje impulze in brez njih ne delujejo enako učinkovito ali »kadar mačke ni doma, miši plešejo«.
Sodnik s primerne razdalje spremlja in opazuje dogajanje ter poseže vmes le v nujnih primerih kot npr. pri reševanju konfliktov, nespoštovanju pravil igre ipd. Dober sodnik mora biti nevtralen, kar je pogosto težko, sodelavci pa so zelo občutljivi, kadar ustvarja vodja nepravične razlike med njimi. Za mediatorja pri reševanju sporov se mora vodja ustrezno usposobiti, sicer prevzame vlogo staršev ali učiteljev, modruje in poučuje, česar pa odrasli ne prenašamo prav dobro.
Drobnjakar je vodja, ki se skrbno in z vso natančnostjo poglobi v vsako nalogo že pri njenem odrejanju in dajanju navodil, še posebno pa podrobno preverja opravljene naloge. Če na tak način vodi sestanke, so verjetno hudo dolgi, sodelavcem pa motivacija povsem upade. Lahko se zgodi, da izgubi pregled nad celoto, kar je za vodjo prava katastrofa. Pri vzgoji kadrov lahko dosega dobre rezultate, saj skrbno spremlja njihov razvoj.
Ambicioznemu vodji je doseganje nadpovprečnih rezultatov najpomembnejša prioriteta. Neprestano se trudi biti vzor svojim zaposlenim, saj zgledi vlečejo v pozitivno smer. Po drugi strani pa sodelavce demotivira, kadar so cilji postavljeni previsoko, saj že vnaprej vedo, da jih z danimi sredstvi in v nespremenjenih okoliščinah ne bodo mogli doseči. Tak vodja lahko izgubi občutek za preobremenjenost in stalni stres sodelavcev, ki pogosto zapadejo v psihofizične stiske in različna obolenja. Tak vodja od njih pričakuje popolno predanost zastavljenim ciljem za vsako ceno, kar pomeni, da pogosto prihajajo na delovno mesto tudi bolni in izčrpani, on pa jim pokaže, da ceni njihovo žrtev.
Diplomat se nikomur ne želi zameriti, ne spušča se v spore, konflikte gladi in ne rešuje, pohvale in kritike izreka splošno in vsem v enaki meri. Ta vloga je najbolj primerna za generalne direktorje, medtem ko je za »middle-management« skrajno neučinkovita.
Namen te tipologije seveda ni »predalčkanje« ljudi, saj se v vsakem vodji prepletajo lastnosti različnih tipov. Določen tip lahko prevladuje glede na situacijo in osebnostne lastnosti vodje. V resnici ni idealnega tipa vodje, nihče ni »superman« in od njega sodelavci tega tudi ne pričakujejo.
VIr: Priročnik Direktor – ZEN vodenja, www.dashofer.si
