Varstvo poslovne skrivnosti
Zakon o gospodarskih družbah, s kratico ZGD-1 (Ur.l.RS, št. 42/2006, 10/2008 in 68/2008D) posebno poglavje namenja poslovni skrivnosti in prepovedi konkurence.
Gre za peto poglavje, v katerem najprej definira oba pojma, napoti pravne subjekte na dodatne možnosti internega urejanja in zatem tudi predvidi možne sankcije za kršitev. Za poslovno skrivnost šteje zakon podatke, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe, in vse druge osebe, ki so zavezane varovati poslovno skrivnost družbe.
Zakon torej zavezuje gospodarske družbe, da same določijo kateri podatki, informacije, postopki… predstavljajo njihove poslovne skrivnosti. Sicer zakon ne pove, kateremu organu so zaupana takšna pooblastila, kajti pravne norme o poslovni skrivnosti veljajo za vse gospodarske družbe, način njihovega upravljanja in vodenja pa je odvisen od vrste družbe.
Vsekakor je razumeti, da je določitev poslovne skrivnosti v pristojnosti hierarhično najvišjega organa v družbi, kar pri kapitalskih družbah pomeni skupščine družbenikov ali delničarjev. Zakaj? Odgovor na to vprašanje je iskati v interesih posameznikov v teh organih.
Direktor pa tudi več-članska uprava, ki je dobila mandat za vodenje družbe za določeno časovno obdobje, ne bi zlahka določala za poslovno skrivnost informacije in podatke, ki bi jih lahko uspešno odnesla s seboj na drugo delovno mesto v drugo gospodarsko družbo. To bi vsekakor lahko pomenilo veliko škodo za njenega prejšnjega delodajalca, pri čemer ji niti ne bi mogel očitati izdaje poslovne skrivnosti, ker je preprosto ni bilo.
Pri tem je žal iz prakse opozoriti, čeprav se ne sliši prijazno, da vsaj v gospodarskih poslih velja, da kar ni izrecno prepovedano, je dovoljeno.
vir: Priročnik Direktor – ZEN vodenja, www.dashofer.si
