Gospodarstvo Kitajske in Šanghaja
V letu 2008 beleži kitajsko gospodarstvo 9 odstotno rast. Za primerjavo, leta 2007 je bila rast 13 odstotna, napoved za leto 2009 pa je 8 odstotna gospodarska rast. Padec rasti iz 13 odstotkov na 8 odstotkov pomeni veliko prestrukturiranje kitajske industrije in milijone brezposelnih delavcev. Že danes govorijo o desetinah milijonih brezposelnih med mestnim prebivalstvom. V tej oceni ne upoštevajo sezonskih delavcev, kmetov, ki jih preprosto pošljejo domov.
Izziv za povečanje potrošnje je večplasten. Kitajska država sicer spodbuja deset glavnih industrij tako, da je odobrila 4 trilijone RMB juanov (1 EUR je 8.8 RMB Yuanov) raznih gospodarskih spodbud.
Posebne ukrepe je kitajska vlada sprejela za tekstilno industrijo ter strojno industrijo. Tekstilna industrija je nosilka kitajskega izvoza. Zaposluje tudi veliko število migrantske delovne sile. Do sedaj je, zaradi zmanjšanega izvoza, vrata zaprlo 20%, predvsem manjših, tekstilnih podjetij. S tem je izgubilo delo vsaj 20 milijonov ljudi. Kitajska vlada je za ublažitev razmer, tekstilni industriji odobrila 15% izvozne rabate in ugodna posojila. Prav tako je kitajska vlada spodbudila banke, da tekstilnim podjetjem odobravajo več in ugodnejše kredite.
Pri strojni industriji, ki je tudi posredna nosilka kitajskega izvoza, pa gredo vladne spodbude v smeri modernizacije. Zato bo vlada ustanovila poseben denarni sklad, ki bo financiral tehnološki razvoj. Po drugi strani bo vlada proizvajalcem strojne opreme omogočila ugodne kredite za nabavo surovin. Vzpostavila bo kompenzacijski sistem, ki bo stimuliral nabavo domače (kitajske) strojne opreme in podpirala združevanja in kooperacijo med kitajskimi strojnimi in kovinsko - obdelovalnimi podjetij.
Državni uradniki bodo potrošnjo umetno povečevali s tem, da bodo v odročne kitajske kraje poceni prodali – distribuirali belo tehniko, zabavno elektroniko in gospodinjske pripomočke, ki jih ljudje načelno ne potrebujejo. Tako bodo izpraznili skladišča nekurantnega blaga v velikih in razvitih mestih, znižali stroške in beležili ugodno potrošnjo. Spodbujajo tudi prodajo poltovornih avtomobilom podjetjem in zadrugam, prodajo strojne opreme, spodbujajo odpiranje obrtnih delavnic, skratka, povečujejo ekonomsko aktivnost na podeželju Kitajske.
Ekonomska rast mesta Šanghaj je znašala leta 2008 “le” 9.7%, kar je najnižja gospodarska rast po letu 1992. GDP je tako v Šanghaju leta 2008 dosegel vrednost 200 bilijonov USD ali 10.529 USD na glavo prebivalca.
Šanghaj je kitajsko mesto s največ vloženega tujega kapitala. Zato je še posebej ranljivo v primeru, da se tuji kapital preseli drugam, tako v druga mesta kot v druge države. Vodilne industrijske panoge v Šanghaju so servisna industrija (finance, nepremičnine, gostinstvo, turizem) so v letu 2008 sicer dosegle 11% rast, vendar je to manj kot v letu 2007, ko je bila rast 15 odstotna. Druge največje industrijske panoge prav tako beležijo upad proizvodnje. Jeklarska industrija beleži 7.9% padec in avtomobilska industrija 0.9% padec.
Izvoz mesta Šanghaj je leta 2008 dosegel 17.7% večji izvoz kot leta 2007, primerjava pa pokaže, da se je izvoz v letu 2007 povečal za 26.7% in, kot rečeno, v letu 2008 le za 17.7%, kar podčrtuje stagnacijo izvoza. Največjo izvozno stagnacijo beležijo sektorji kot komunikacijska oprema, računalniki, oblačila in tekstil, pohištvo in farmacevtski izdelki.
Prebivalci mesta Šanghaj imajo še dokaj močno kupno moč, saj se je prodaja v maloprodaji v letu 2008 povečala za 18 odstotkov in je znašala 51 milijard EUR. Zanimivo je, da se je močno, za 25 odstotkov, povečala prodaja avtomobilov.
Inflacija je leta 2008 znašala 5.8 odstotka in se je povečala predvsem zaradi močnih podražitev živil.
Kot zaključek lahko morda sklenemo, da mesto Šanghaj s okolico še ni začutilo celotnega vpliva ekonomske krize. Mestno prebivalstvo ekonomsko ni ogroženo, migrantska delovna sila pa se, po izgubi delovnih mest, praviloma vrača na podeželje. Obenem se v mestu pričenjajo priprave na svetovno razstavo Shanghai Expo 2010, tako da bodo ti novi dogodki in servisne storitve,predvsem v infrastrukturi in turizmu, izboljšali sliko mestnega gospodarstva.
Še vedno pa ni odgovora na dva problema, in sicer:
- Prvi problem je, ali lahko mesto Šanghaj obdrži velike in pomembne tuje investotorje. Tu se postavljajo dileme zaradi neprestanih podražitev storitev, vse od cene dela delavcev do storitev mestne uprave.
Birokratski in tujcem manj prijazni ukrepi kot so zahtevna dohodkovna in davčna politika, problem vračanja kapitala, netransparentnost javnih naročil, korupcija, zaprtost odločujočih gospodarskih krogov in drugo, vznemirja tujega investitorja in ga sili, da išče prijaznejše industrijsko okolje.
- Drugi problem pa je obdobje potem, ko bo svetovna razstava EXPO jeseni 2010 zaprla svoja vrata. V Šanghaju bo ostal problem prevelike ponudbe nepremičnin, premajhne proizvodnje in nezainteranost potrošnikov, ki so svoje prihranke večinoma izgubili na borzi.
Takrat se bo treba ozreti za novimi storitvami, predvsem finančnega, zavarovalniškega in turističnega značaja. Domača in tuja industrija se že odmika iz Šanghaja v bolj oddaljena, cenejša tretjerazredna mesta, ki so sicer manj bleščeča kot Šanghaj, zato pa bistveno cenejša in pozornejša do potreb tujega investitorja.
Vir in informacije: www.izvoznookno.si, 5.2.2009, Avtor: Ljubomir Ulaga, Vodja PSG Šanghaj, E-pošta: ljubomir.ulaga@japti.si
