Subvencioniranje polnega delovnega časa favorizira reprezentativni sindikat (pravni komentar)
Ali predlog zakona o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa favorizira reprezentativni sindikat? Predlog zakona o delnem subvencioniranju delovnega časa določa, da se delodajalcu, ki v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, zaradi ohranitve delovnih mest kot polni delovni čas določi delovni čas 36 ur na teden, zagotovi subvencija za delno sofinanciranje plač v znesku 60 evrov na mesec na delavca.
Nadalje določa, da se delodajalcu, ki bo delovni čas skrajšal na 32 ur na teden, zagotovi subvencija v dodatnem znesku 60 evrov na mesec na delavca, pod pogojem, da o tem sklene dogovor z reprezentativnim sindikatom. Pri tem se postavi vprašanje, ali bodo do subvencije upravičeni samo delodajalci, in s tem posredno delavci, ki so organizirani v reprezentativni sindikat. Pri odgovoru na zastavljeno vprašanje je treba upoštevati določbo zakona o delovnih razmerjih, ki za primer, ko pri delodajalcu ni organiziranega sindikata, določa, da se s splošnim aktom delodajalca lahko določijo pravice, ki se v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, urejajo v kolektivnih pogodbah, če so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca. O vsebini akta morajo biti delavci neposredno obveščeni.
Relevantno za odgovor na zastavljeno vprašanje je tudi delovnopravno načelo, da se vse določbe tolmačijo v korist delavca. Gre za mednarodni delovni pravni standard, ki ima svoje korenine v konvencijah in priporočilih Mednarodne organizacije dela. Načelo >v korist delavca< je upoštevano tudi v naši delovnopravni zakonodaji. Tako zakon o delovnih razmerjih določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon.
Nadalje določa, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe. V zvezi s tem je treba opozoriti tudi na določbo, po kateri delavec ohrani vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, ki so ugodneje določene, ne glede na spremembe zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca.
Vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, je, ali je krajšanje delovnega časa in ohranitev zaposlitve v korist delavca ali ne oziroma ali je v korist delavca odpoved pogodbe o zaposlitvi in pravica do nadomestila plače za primer brezposelnosti. Glede na to, da mora delodajalec že po samem zakonu pred pripravo programa presežnih delavcev preveriti možne načine za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter možne ukrepe za preprečitev in omilitev škodljivih posledic pred odpuščanjem, se nagibam k razlagi, da je pravica do dela s krajšim delovnim časom in na tak način ohranitev zaposlitve ugodnejša od izgube dela in pravice do nadomestila za brezposelnost.
Iz navedenega se da povzeti, da delodajalec lahko uredi polni delovni čas v obsegu 36 ur na teden s splošnim aktom. Ker pa je slednje po veliki verjetnosti povezano tudi s spremembo plačila za delo in s spremembo pogodbe o zaposlitvi, bi moral delodajalec pred sprejemom slednjega iskati soglasje vseh delavcev oziroma bi moral za spremembo delovnega časa doseči kolektivni konsenz. Ob smiselni razlagi zakona in ob upoštevanju ustavnih določb, ki ščitijo pravice delavcev in ne pravice sindikatov, bi moral biti do subvencioniranja delovnega časa med 36 in 40 ur na teden upravičen tudi delodajalec, ki tega ne bo uredil s kolektivno pogodbo, temveč s splošnim aktom.
Takšna razlaga pa je glede na predlog zakona težja v primeru, ko bo delodajalec delovni čas prisiljen skrajšati na 32 ur na teden in bo uveljavljal dodatno pravico do subvencije v višini 60 evrov na mesec na delavca. Kajti za takšen primer predlog zakona eksplicitno zahteva dogovor delodajalca z reprezentativnim sindikatom. Menim, da takšna zakonska določba pomeni favoriziranje reprezentativnega sindikata in delodajalcu ter delavcem, ki niso sindikalno organizirani, ne daje možnosti za pravico do dodatne subvencije v višini 60 evrov za razliko med 32- in 36-urnim delovnim časom.
Zaradi navedenega in zaradi spoštovanja načela enakosti pred zakonom in z ustavo določenih socialnih pravic delavcev ter ne sindikatov bi moral zakonodajalec slediti interesom vseh delavcev in ne težiti k ekskluzivni pravici reprezentativnega sindikata do dogovarjanja z delodajalcem. Zaradi navedenega bi moral za subvencioniranje skrajšanega delovnega časa s 36 na 32 ur na teden zadostovati tudi konsenz največ večine pri delodajalcu zaposlenih delavcev.
Vir: Verlag Dashöfer, založba, d.o.o. – povzeto iz Dnevnika, avtorica Nina Globočnik
