Ženski možgani vs. moški možgani
Ljudi lahko delimo na mnogo načinov, toda v vseh okoljih, v vseh rasnih in starostnih skupinah velja ena temeljna delitev: eni so moški, druge so ženske.
Očitno se v komunikaciji med spoloma namesto podobnosti večkrat potrjujejo predvsem razlike v načinu razmišljanja in vedenju. Zato ne preseneča, da je eno najpogostejših vprašanj, ki jih nevroznanstvenikom zastavlja široka javnost: "Ali so moški možgani drugačni od ženskih?"
Ni dvoma, da se možgani katerihkoli dveh oseb med seboj razlikujejo. Nastali smo iz kombinacij različnih, za vsak posamezni par jajčeca in semenčice edinstvenih dednih zapisov, od spočetja naprej pa so naše možgane (in vse ostalo) oblikovali različni dejavniki okolja, od biološkega do socialnega. Tudi ti vplivi so edinstveni za vsak posamezen organizem, zato so celo možgani enojajčnih dvojčkov, ki imajo enak genski zapis in so rasli v enakem okolju, med seboj različni. Po izsledkih nekaterih raziskovalcev je celo najti več razlik med možgani oseb istega spola kot med moškimi in ženskami.
Pa vseeno, če sta si moško in žensko telo tako značilno in prepoznavno različna, zakaj bi bilo čudno, če bi podobne razlike veljale tudi za možgane?
V zadnjih dveh desetletjih se je nabralo precej spoznanj o razlikah med zgradbo in delovanjem ženskih in moških možganov, s katerimi skušajo mnogi pojasniti vsa razhajanja med spoloma.
Podatki kažejo, da se moški in ženski možgani razlikujejo po velikosti
Med povprečnimi moškimi in ženskimi možgani so razlike v velikosti in številu nevronov posameznih delov. Ženske imajo v povprečju večji limbični sistem, obsežnejše povezave med obema možganskima poloblama in manjše jedro (imenovano INAH3) v hipotalamusu, ki je pomembno za spolni odziv. Na podlagi prve značilnosti trdijo nekateri, lahko razložimo izrazito bolj čustveno naravnanost žensk kot moških, obsežne povezave obeh polobel pomenijo, da ženske uporabljajo obe možganski polobli bolj enakomerno kot moški, tretja značilnost pa naj bi razlagala razlike med spolno usmerjenostjo povprečnih žensk (ki jih zanimajo moški) in povprečnih moških (ki jih privlačijo ženske). Vseeno pa si z velikostjo delov ne moremo zares pojasniti razlik v funkciji, saj bi bilo to tako kot trditi, da moški zaradi povprečno večjega stopala stojijo bolj trdno na tleh kot ženske, ki imajo v povprečju manjše stopalo.
Kaj kažejo študije o razlikah v delovanju možganov med moškimi in ženskami?
Večinoma se študije teh vrst nanašajo na opazovanje možganske aktivnosti ob izvajanju neke naloge. Takšni poskusi so pokazali denimo, da je med bralnim testom pri ženskah aktivnost bolj enakomerno razporejena med obema poloblama, medtem ko moški uporabljajo predvsem svojo levo poloblo. Zato ni presenetljivo, da možganska kap, ki prizadane levo možgansko poloblo, lahko pri moškem povzroči večjo oškodovanost kot pri ženski. Ena novejših raziskav kaže, da so povprečni ženski možgani pri izvajanju nekaterih testov tudi bolj učinkoviti, ko gre za izrabo nevronske aktivnosti.
Poleg opazovanja presnovne aktivnosti, so z novejšimi metodami dostopne tudi raziskave nevrokemijskega dogajanja v možganih živih preiskovancev. Ta so pokazala, da ženski možgani v povprečju proizvajajo manj serotonina kot moški. Serotonin je udeležen v uravnavanju čustvovanja in nanj delujejo številna zdravila, denimo tista proti depresiji. Te ugotovitve lahko pomenijo, da je med povprečjema spolov različna ne le dovzetnost za nekatere motnje delovanja možganov (npr. večja pogostnost depresije pri ženskah), temveč tudi odzivnost na nekatere vrste zdravil.
Preprosto ni "tipskih" moških in ženskih možganov. Znotraj oseb istega spola je toliko razlik, in med spoloma toliko prekrivanja v značilnostih zgradbe in delovanja možganov, da so mnogi moški brez zadržkov čustveni in da mnoge ženske odločno pristopajo k analitskemu reševanju problemov.
Vir: www.sinapsa.org, Avtorica prispevka: Maja Bresjanac
