Nekatere pomembne razlike med »običajnimi« in »gospodarskimi« pogodbami
Splošna pravila obligacijskega prava, vsebovana v Obligacijskem zakoniku (Ur. list RS, št. 97/2007, v nadaljevanju: OZ) se uporabljajo za vse vrste pogodb, razen če ni za gospodarske pogodbe izrecno določeno drugače.
Po opredelitvi iz 13. člena OZ, so gospodarske pogodbe tiste pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti, pri čemer OZ za gospodarske subjekte šteje:
(i) gospodarske družbe (npr. d.o.o., d.d., k.d.),
(ii) druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost (npr. javno podjetje),
(iii) samostojne podjetnike posameznike (s.p.) in
(iv) druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo (npr. zavodi, ustanove, društva).
Na katere posebnosti ureditve gospodarskih pogodb po OZ morajo torej gospodarski subjekti biti pozorni pri vsakodnevnem poslovanju (t.j. sklepanju pogodb)?
- Po 12. členu OZ, se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov v razmerjih med gospodarskimi subjekti upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama;
- Terjatve iz gospodarskih pogodb kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, skladno s 349. členom OZ, zastarajo v treh letih. Zastaralni rok je torej krajši kot splošni zastaralni rok, ki znaša 5 let;
- V gospodarskih pogodbah, skladno s 570. členom OZ, dolguje posojilojemalec obresti, tudi če niso bile dogovorjene (domneva obrestovanja pri gospodarski posojilni pogodbi);
Za gospodarsko pogodbo ne velja domneva oderuških obresti iz 377. člena OZ, kadar je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50% višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti; - Če je več dolžnikov pri kakšni deljivi, z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti, ti v skladu z 394. členom OZ, odgovarjajo upniku solidarno, razen če so dolžniki izrecno odklonili solidarno odgovornost (domneva solidarne odgovornosti);
- Porok odgovarja kot porok in plačnik za obveznost, nastalo iz gospodarske pogodbe, če ni dogovorjeno kaj drugega (domneva solidarnega poroštva). To pomeni, da porok odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati;
- Če v gospodarski prodajni pogodbi kupnina ni določena in tudi ni v njej dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe; če te ni, pa primerno kupnino (posebna pravila glede določitve kupnine). Za primerno kupnino se šteje dnevna cena ob sklenitvi pogodbe; če te ni mogoče ugotoviti, pa cena, ki jo ugotovi sodišče glede na okoliščine primera;
- itd.
Vir: avtor Marko Djinović, univ.dipl.prav., Pravna služba GZS - www.gzs.si
