Dnevnice z vidika davčne zakonodaje
Z davčnega vidika je v zvezi s povračili potnih stroškov zaposlenim, treba upoštevati tako davčno uredbo, kot tudi uredbo za javne uslužbence, vendar samo v delu, ki določa višino dnevnice za potovanje v posamezno tujo državo.
Ker ti dve uredbi urejata vsaka svoje področje, je treba pri iskanju odgovora na vprašanje, do katere višine se dnevnica ne všteva v davčno osnovo poiskati v obeh dveh uredbah:
- davčna uradba ureja vprašanje do katere višine se dnevnica ne obdavčuje (in v zvezi s tem se npr. upošteva samo znižanje za povračilo stroškov zajtrka, kar ureja 6. člen davčne uredbe);
- uredba za javne uslužbence sicer ureja celotno področje povračil stroškov za javne uslužbence, vendar se za davčne namene upoštevajo samo podatki o višini dnevnice za posamezno državo (kar je urejeno v prilogi k uredbi), saj so ostala vprašanja urejena v Davčni uredbi.
Potrebno pa je opozoriti, da nekateri predpisi s področja delovnega prava – torej urejanja pravic zaposlenih (kolektivne pogodbe) pri določanju višine dnevnic izhajajo iz Uredbe za javne uslužbence. Tako je mogoče, da zaposlenemu po kolektivni pogodbi dejavnosti, ki jo uporablja vaša družba, pripada nižja dnevnica (npr. ob upoštevanju znižanj za zagotovljena kosila in večerje na službenem potovanju), kljub temu, da bi bilo mogoče ob upoštevanju samo davčne uredbe zaposlenemu izplačati neobdavčeno tudi višje povračilo (dnevnico).
Vir: Nova aktualizacija priročnika Obračun plač in delovna razmerja v praksi založbe Verlag Dashofer
