Prisilna poravnava
Prisilna poravnava je ukrep, s katerim se dolžniku omogoči trajno izboljšanje finančnega položaja in nemoteno nadaljevanje poslovanja. Skladno s 35. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) (Uradni list RS, št. 126/07) (v nadaljevanju ZFPPIPP) prisilno poravnavo predlaga poslovodstvo družbe (dolžnika), kadar zaradi insolventnosti ne more poravnati obveznosti in presodi, da z ukrepi finančnega prestrukturiranja insolventnosti ne bo mogoče v celoti odpraviti kljub ukrepom, o katerih odloča skupščina (povečanje kapitala z novimi vložki). Pomemben pogoj za uvedbo prisilne poravnave je mnenje poslovodstva, da obstaja vsaj 50% verjetnost, da bo mogoče prisilno poravnavo uspešno izvesti, čeprav skupščina ne bi sprejela sklepov o povečanju osnovnega kapitala z novimi vložki, ali izvedba povečanja osnovnega kapitala ne bi bila uspešna.
S finančnega vidika upnika je v postopku prisilne poravnave pomembno, da je potrebno navadne terjatve prijaviti v enem mesecu po objavi oklica o začetku postopka prisilne poravnave. Če upniki ne prijavijo terjatev, izgubijo glasovalne pravice v postopku prisilne poravnave, obdržijo pa pravico do poplačila svojih terjatev v skladu s sklenjeno prisilno poravnavo. Glasovalna pravica posameznega upnika je odvisna od skupnega zneska vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev po stanju ob začetku postopka.
Znesek priznane oziroma verjetno izkazane terjatve po katerem se presoja delež glasovalnih pravic, vključuje:
• glavnico terjatve,
• kapitaliziran znesek obresti od dospelosti terjatve do začetka postopka zaradi insolventnosti,
• znesek stroškov sodnega ali drugega postopka pred začetkom postopka insolventnosti.
Pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave nastanejo za vse terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave – zapadle in ne zapadle. Pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave pa ne nastopijo za:
• zavarovane terjatve,
• prednostne terjatve,
• izločitvene pravice in
• vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe.
Upniki z zavarovanimi in prednostnimi terjatvami praviloma nimajo glasovalne pravice v postopku prisilne poravnave.
Skladno s 164. členom ZFPPIPP se medsebojne terjatve dolžnika in upnika z začetkom postopka prisilne poravnave štejejo za pobotane, ne glede na to, če so zapadle v plačilo ali ne.
Položaj dolžnika v postopku prisilne poravnave podrobno določa ZFPPIPP v členih, kjer opredeljuje prisilno poravnavo. V nadaljevanju navajamo nekaj pomembnih določil, ki se tičejo finančnega poslovanja in računovodskega poročanja.
Predlog za začetek prisilne poravnave mora vsebovati:
• poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika (revidirane računovodske izkaze in pojasnila k računovodskim izkazom na zadnji dan koledarskega trimesečja, ki se je končalo pred uvedbo postopka prisilne poravnave, seznam navadnih in podrejenih terjatev, seznam terjatev ločitvenih upnikov in seznam povprečnih mesečnih stroškov rednega poslovanja dolžnika),
• revizorjevo poročilo, v katerem je revizor dal revizijsko mnenje brez pridržkov,
• načrt finančnega prestrukturiranja,
• poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja s pritrdilnim mnenjem ter
• dokaz o plačilu takse in začetnega predujma.
Predlog prisilne poravnave je ponudba dolžnika upnikom, naj pristanejo na znižanje svojih terjatev in odložitev rokov poplačila ali na konverzijo terjatev v lastniške deleže. Dolžnik mora pri ponudbi upnikom izhajati iz zakonske obveze, da morajo biti upniki, ki imajo navadne terjatve v enakopravnem položaju in jim ponuditi enak delež plačila in enake roke za poplačilo. V primeru konverzije v lastniške deleže pa se konvertira celotni znesek priznanih in verjetno izkazanih terjatev.
Po uvedbi postopka prisilne poravnave je poslovanje dolžnika omejeno in ne sme:
• razpolagati s premoženjem, razen v obsegu potrebnem za opravljanje poslov,
• najemati posojil ali dajati kreditov,
• dajati poroštev ali avalov,
• opravljati poslov ali drugih dejanj, katerih posledica bi bilo neenakopravno obravnavanje upnikov.
S pridobitvijo soglasja sodišča sme družba po uvedbi prisilne poravnave:
• prodati premoženje, ki ga ne potrebuje pri svojem poslovanju, če je prodaja skladna s finančnim načrtom prestrukturiranja,
• najemati posojila ali kredite, vendar največ v višini potrebnih likvidnih sredstev za redno poslovanje. Stroški in posledično potrebna likvidna sredstva praviloma ne smejo biti višja od povprečnih mesečni stroškov iz finančnega načrta prestrukturiranja.
Med postopkom prisilne poravnave mora dolžnik, skladno s 186. členom ZFPPIPP, prvo poročilo o svojem poslovanju sestaviti za obdobje od bilance stanja, ki jo je predložilo v predlogu finančnega prestrukturiranja do zadnjega dne meseca, v katerem je bil začet postopek prisilne poravnave. Nadaljnja poročila pa vsak koledarski mesec. Poročilu mora priložiti bilanco stanja, mesečni izkaz poslovnega izida in izkaz denarnih tokov.
Med postopkom prisilne poravnave mora dolžnik skladno s 40. členom ZFPPIPP, poleg poročil o poslovanju, pripraviti za vsako koledarsko trimesečje tudi poročilo o izvajanju finančnega prestrukturiranja, ki mora vsebovati:
• opis izvedenih ukrepov finančnega prestrukturiranja ter njihovih učinkov na kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost,
• skupni znesek plačil terjatev upnikov, na katere učinkuje prisilna poravnava, ter delež v katerem so bile te terjatve poplačane,
• bilanco stanja, trimesečni izkaz poslovnega izida in izkaz denarnih tokov ter
• izjavo poslovodstva, da dolžnik ni opravil nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, obravnavani neenako.
Če večina glasov, potrebnih za sprejetje prisilne poravnave, ni dosežena, sodišče ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka (208. člen ZFPPIPP).
Objavljeno: Tax-Fin-Lex, Glasnik, Št. 31, letnik III, 30. september 2008
