Do konca in nazaj
Kot pionir v predelavi plastičnih materialov na območju Slovenije sem se podjetništva lotil še v časih stare skupne države. Ob redni zaposlitvi sem si uredil status popoldanskega obrtnika in z ženo ter otroci preživljal popoldneve in noči ob stroju, ki je svoje odslužil v Nemčiji, meni pa se je zdel kot čudo tehnike. Leta trdega dela so se obrestovala in z njimi je prihajala nova sodobna oprema, novi sodelavci in novi kupci. Podjetje je odlično poslovalo in končno sem lahko svojo družino peljal na kratke počitnice, ki jih kar nekaj let nismo poznali. Podjetje pa je še in še raslo tako, da mi je zmanjkovalo časa za spanje, nenehno na poti, nadzor proizvodnje in vse tiste male stvari ki jih je treba postoriti. Iz leta v leto sem si ponavljal, da prihaja čas ko bo potrebno razmišljati še o čem drugem in, da prihaja čas ko bo potrebno prepustiti krmilo podjetja nekomu, ki ima toliko energije in volje, kot jaz na začetku moje poti. Zdravje me je prehitelo pri moji odločitvi in mi po blagem opozorilu, ki ga nisem upošteval poslalo paket ki mi je spremenil življenje. Po mojem dolgotrajnem okrevanju sem spoznal, da je podjetje še vedno normalno posluje še naprej in si priznal, da nisem nepogrešljiv, čeprav sem lastnik podjetja.
Krmilo podjetja sem s težkim srcem predal ljudem, ki sem jih zaposlil, sam pa pričel odpravljati napake za katere se nisem zavedal, da jih delam in sicer svojim najdražjim.
Živim umirjeno in kvalitetno življenje v katerem ni prostora za stres, vendar pa bi verjetno v primeru, ko bi še enkrat stopal na pot podjetništva ubral isto pot kot sem jo prehodil.
Janez M.
